'Celju rokomet, Mariboru nogomet, Ljubljani košarka, Jesenicam hokej'

Bil je 24. april 2004. Pisalo se je zgodovinsko leto za slovenski moški klubski rokomet. Pisali so ga številni zvezdniki rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, ki so dočakali novo dvorano, hram slovenskega rokometa, kasneje poimenovan v dvorano Zlatorog. A dvorana je potrebovala še nekaj izjemnega, da bi doživela primeren krst. Zakrament so priskrbeli serijski slovenski državni prvaki, ko so postali zmagovalci Lige prvakov. Drugačnega formata, kot smo mu priča danes, a nič manj zasluženo. Najprej s sanjsko otvoritvijo, nadoknadili so 13 golov zaostanka proti Ademar Leonu! V trilerju, ki se je zaključil z obrambo Dejana Perića, ko je do takrat nezgrešljivi Juanin Garcia zapravil 'kontro'. Osmina finala je bila preteklost, sledil je dvoboj s takrat zvezdniškim Lemgom, z Danielom Stephanom na položaju organizatorja igre, z visokoraslim Volkerjem Zerbejem ...

A četa Mira Požuna se je poigrala, napredovala, da bi Slovenijo dokončno stresla rokometna mrzlica. V Celje je pripotoval Ciudad Real. Vsemogočni, prebogati, zvezdniški. Tudi s Talantom Dujšebajevim. A ni šlo. Pivovarji so se veselili zgodovinskega finala in obračuna s Flensburgom. "Velikokrat se spomnim na tisto nepozabno sezono, uspeha polno. Le kadeti niso bili državni prvaki, vse druge klubske selekcije so se veselile državne krone. Mi pa smo bili v izgubljenem položaju, po gostovanju v Leonu nisi več našel človeka, ki bi verjel v naš preboj v naslednji krog Lige prvakov. Mnogi so govorili celo, da je bolj pametno, da ne odpiramo nove dvorane, da igramo z Ademarjem v Golovcu. Pa smo vztrajali. Goreče vzdušje, tekmec, ki nas je morda celo podcenil in 10 golov naskoka pred drugim polčasom," se je osmine finala in velike zmage spomnil dolgoletni rokometni funkcionar na ravni Jugoslavije in Slovenije, v sanjski sezoni celjskega rokometnega kluba pa predsednik upravnega odbora kluba Andrej Šušterič. Iz vrst potolčenega Ademar Leona je nato v Celje prispel Uroš Zorman, da je napad še bolj povezal, moštvo pa je na krilih neverjetnega dosežka mlelo tekmece pred sabo.

Po zmagi na prvi tekmi finala so morali pivovarji nato še na povratni obračun. V Campus Halle, na skrajni sever Nemčije, v mestece Flensburg. Ko je kakšnih 500 najbolj gorečih navijačev pripotovalo tja z letali, avtobusi, osebnimi avtomobili, so rokometaši že oddelali zadnji trening. Na vrsti je bilo le še 60 minut pekla. "Nikoli ne bom pozabil, kako se je vse skupaj začelo, kaj se je zgodilo dan pred tekmo. Naš prihod v dvorano je zaznamoval škandal. Kljub izvrstnim odnosom z vsemi klubi, sploh nemškimi in španskimi (z izjemo Barcelone, kjer smo vselej doživeli hladen sprejem), se je zgodilo nekaj neverjetnega. Dan pred končno odločitvijo smo bili brez slačilnice. Niso nam je hoteli dodeliti. Povzdignil sem glas in stvari uredil. A res nekaj neverjetnega. Obrnili so nam hrbet, čeprav smo jih v Celju gostili kot grofe. Tudi normativi Evropske rokometne zveze, ki so veljali za nas, kjer ni bilo popuščanja, zanje niso veljali," se za 24ur.com dogodkov iz Flensburga spominja Šušterič, ki mu je od velikega finala žal le ene malenkosti: "Deset minut pred koncem smo tekmeca ujeli, imeli možnost, da bi zmagali tudi drugo tekmo finala, a so igralci že malce sami pri sebi vedeli, da je zgodba končana, da bo Celje prvak."

30 tisoč jih je bilo

Danes je moč s pomočjo spleta in sledenja celjskemu rokometnemu klubu na družbenih omrežjih uživati v izjemnem trenutku slovenskega moškega klubskega rokometa. Že 12 ur pred vrnitvijo evropskih klubskih zmagovalcev iz Flensburga so v Celju močno ogrevali ozračje številni navijači, ki so zasedli območje pred celjsko dvorano, gledali finale na velikem zaslonu, pregnal jih ni niti močan dež. Bolj se je tekma bližala koncu, več jih je bilo. Ko so pivovarji postali prvaki, pred Zlatorogom ni bilo več prostora. Mesto je bilo na nogah. "Spomnim se, ko smo z letalom preleteli Celje in videli, kaj nas čaka, ko pridemo domov. Neverjeten občutek. Najprej nas je v Flensburgu podpiralo kakšnih 500 navijačev, potem jih je bilo več kot 1000 na letališču Brnik, pred dvorano pa več kot 20 tisoč in v ponedeljek pred občinsko zgradbo še vsaj 5 tisoč. Neverjetno," se je s kar malce tresočim glasom dogodkov spominjal Šušterič, ki se s takratnimi klubskimi sodelavci 24. decembra vsako leto sreča. Da podoživijo zgodovinske trenutke. Žal brez pokojnega tvorca uspeha, trenerja Mira Požuna, brez legendarnega gostitelja Mića Bundala, ki je pred kratkim izgubil boj z zahrbtno boleznijo.

Država bi morala določiti stebre

Klubski rokomet v Sloveniji, še vsaj nekaj let, ne bo užival pogojev, kot jih je imel v zlatih časih. Sponzorjev, kot so bili takrat, danes ni več. Vsaj tako velikodušnih. Čeprav so bili klubi dolgo največji promotorji Slovenije zunaj njenih meja. "Rekel bi, da smo bili celo eni od pionirjev. Spomnim se gostovanja v Santanderju, pri takrat najmočnejšem klubu na svetu, Teki. Prišli smo na predstavitev in videli, da nas imajo za Ruse. Od takrat smo nosili slovenske zastavo vedno zraven. Bili smo zelo ponosni na to. In postopoma so vsi vedeli za deželo na sončni strani Alp," pravi Šušterič, ki si želi, da bi bilo tako tudi v prihodnje, da bi se država pobrigala za klube: "Mislim, da bi bilo prav uresničiti idejo, ki je v preteklosti že obstajala. Celju rokomet, Mariboru nogomet, Ljubljani košarka, Jesenicam hokej in tako naprej. Mislim, da je ravno šport največji promotor naše države in se tega pogosto premalo zavedajo. Jaz se tega zavedam in želim vsem klubom, da bi iz krize izšli še močnejši," je zaključil Šušterič, ki ga pogosto vidimo na tribunah Zlatoroga. Znova optimističnega, saj verjame, da Celje Pivovarna Laško tudi v teh težkih časih kaže pot številnim vrhunskim rokometašem, čeprav se zaveda, da bo težko še kdaj tako, kot je bilo. Tistega zgodovinskega, leta 2004 ...