Špartanska tekačica Rea Kolbl: Včasih se mi zdi, da ima dan čisto premalo ur

Po koncu magistrskega študija na prestižni univerzi Stanford se je vpisala na doktorat aplikativne fizike, vendar pa jo je predčasno prevzel športni duh, zato doktorskega študija ni dokončala. "Včasih se mi zdi, da ima dan čisto premalo ur. Lahko bi jih imel tudi 24 več," ob opazki, da ima njen dan po vseh dosežkih sodeč več kot le 24 ur, z nasmehom odgovori Rea in nadaljuje: "Od malega sem vajena biti ves čas v pogonu. Gibanje je postalo del mojega vsakdana. Nikoli nimam težav s tem, da cel dan nekaj počnem, hitro mi namreč postane dolgčas."

Prepričana je bila, da bo ostala v akademskih vodah

Tek je vzljubila kmalu po selitvi v Ameriko, ob koncu gimnastične poti so se namreč kilogrami začeli kopičiti, odločila se je, da se jih loti s tekom. "Ko sem končala z gimnastiko, sem se precej zredila. Prav takrat sem se tudi vpisala na študij v Ameriki in odločila sem se, da s pomočjo teka izgubim odvečno težo, niti pomislila nisem, da bom nekoč začela z ultramaratoni. Prepričana sem bila, da bom ostala v akademskih vodah. Tek je bil le vrsta rekreacije, začetki v Ameriki so bili namreč precej težki. A bolj kot sem tekla, bolj sem vzljubila tek. Počasi sem podaljševala razdalje. Začela sem z desetminutnim tekom, nadaljevala s polurnim. Tekla sem, ko sem imela čas, običajno med domačimi nalogami. Živela sem v bližini gozda, zato so bile tekaške poti vedno na dlani. Po dveh letih teka sem se prijavila na maraton po gozdnih poteh, to je bila moja prva izkušnja s tekaškim tekmovanjem. Nisem vedela, kako hitra sem v resnici. No, zmagala sem. To mi je dalo motivacije, da sem tekla vedno dlje. Sprva 50 kilometrov, nato 80. Moj naslednji cilj je bil tek na 100 milj (160,93 kilometrov), vendar pa je vmes vskočil Spartan Ultra," pojasni svoje začetke Ljubljančanka.

V gorskih tekih z ovirami, daljšimi od osem ur, je do zdaj še nepremagana, lani je v švedskem Äreju slavila na 24-urnem Spartan Ultra World Championshipu, trikrat je stala na stopničkah v skupni razvrstitvi ameriške serije Spartan Race. Tudi letos ji zahtevne preizkušnje ne uidejo. "Trenutno me zanima široka paleta športnih panog. Treniram za vse, treniram za življenje. Čas rada preživljam zunaj, moj cilj je, da sem dobro fizično pripravljena, če mi nekdo ponudi kakršnokoli športno avanturo. Pomeni, da se mu lahko pridružim. K temu veliko pripomore dejstvo, da se udeležujem tekem, zato je moj cilj vedno jasen. Letošnjo sezono je bilo veliko tekem zavoljo novega virusa že odpovedanih, pozimi sem izbirala predvsem turno smučanje, poleti me čaka t. i. 'Sky running'. To je tek po gorovju z zelo ozkimi gorskimi vrhovi. Gre za precej tehničen tek, z veliko višinske razlike," razkrije velika športna navdušenka.

Pri športnih preizkušnjah ji pride prav tudi znanje, ki ga je pridobila tekom študija: "V teku je veliko biofizike, ni pa ta znanstvena plat edina, ki mi pomaga. Pomembno je, da razumem tek tudi s tega vidika, tako vem, zakaj nekateri treningi delujejo, drugi ne. Pomaga mi optimizirati hitrost. Četudi diplome v življenju ne bom uporabila, mi je študij dal pomembno znanje, ki mi pride prav v vsakdanjem življenju. Imam kombi, s katerim potujem naokrog in zaradi študija ga znam sama popravit. Spoznala sem, da me veseli delo z ljudmi, delo v naravi, in želim, da me življenje ponese v to smer." Čez lužo so seveda možnosti precej večje. Kot priznava sogovornica, je zaradi množice ljudi precej lažje pridobiti sponzorje, ki so za športnike ključnega pomena.

'Če živiš le od športa, je ob vsaki poškodbi tvoja plača pod vprašajem'

Na dan trenira tudi do osem ur, v večji meri je njen trening sestavljen iz aerobične vadbe, zelo malo je visoko intenzivnih vaj. Zjutraj se običajno odpravi teč, za uro ali kar tri, povsem odvisno od dneva. Ob lepem vremenu se odpravi na smučanje, če so temperature primerne, skoči na kolo.

Ustalila se je v bližini Skalnega gorovja, v okrožju Boulder. "Živim na 1800 metrih, občasno me tek pripelje vse tja do 2500 metrov nadmorske višine. Če se zapeljem pol ure stran, pridem tudi do slabih štiri tisoč metrov. Za Boulder sem se odločila zaradi bližine narave, poleg tega imamo kar 340 sončnih dni na leto. Sonca nam res ne manjka. Po končanem magisteriju sem se odločila za življenje športnice, s tem je bila povezana tudi moja selitev," razloži svojo odločitev. Kot profesionalna športnica je skoraj v celoti odvisna od sponzorjev, zanaša pa se tudi na finančne nagrade športnih preizkušenj: "Če živiš le od športa, je ob vsaki poškodbi tvoja plača pod vprašajem."

Koronavirus ogroža tudi tekme Spartan Race

Kmalu jo je iz ultramaratonskih preizkušenj zaneslo v tek z ovirami, ki je po svetu vse bolj priljubljen. V Ameriki se tovrstnih preizkušenj vsak konec tedna udeleži tudi do deset tisoč ljudi. Zaradi izbruha koronavirusa na ameriških tleh pa so odpovedane tudi številne tekaške preizkušnje.

"Dva tedna sem preživela v gorah, tako niti nisem bila obveščena o tem, kako hitro se je razširil. V Koloradu so že zaprli šole, večja tekmovanja so odpovedana. Že dva dneva iščem razkužilo za roke, pa ga je enostavno zmanjkalo. Stanje je resno. V večji meri se družim z majhnim številom prijateljev, zato me ni strah, saj se izogibam množicam. Zaradi širjenja virusa v Ameriki smo atleti v skrbeh, saj nihče ne ve, kako bo potekala sezona. Spartan Race je tekmovanje, v katerem na vsaki tekmi zbiraš točke, zdaj pa nihče ne ve, če bo sploh prišlo do izvedbe. Tudi 'Sky running' je pod vprašajem. V začetku aprila bi morali odpotovati na Japonsko, v Evropo je trenutno iz Amerike nemogoče priti," pojasni Rea.

Prav zaradi izbruha novega virusa je pod vprašajem tudi Spartan Race tekma v Kranjski Gori, ki bi morala biti na sporedu maja. "Upam, da bo. Zelo se veselim, da ta šport pride tudi v Slovenijo. Slovenci imamo ogromno športnikov, ki bi bili v tem zelo dobri. To je šport športov. Za vsakega se najde razdalja in preizkušnja. Upam, da se situacija do maja pomiri, saj sem številnim ameriškim prijateljem želela razkazati našo čudovito deželo," zaključi Ljubljančanka.