Slovenski rokomet (znova) v slepi ulici

Da so slovenski rokometaši pred svetovnim prvenstvom napovedovali veliko in še več, je bila jasna stvar. Že ob razgrnitvi seznama potnikov v Zagreb je selektor Uroš Zorman krotil pretirani optimizem. Kot bi čutil, da je bila uvrstitev njegovih izbrancev v polfinale olimpijskih iger presežen domet izbrane vrste. Malo je evforijo miril z zahvalo dolgoletnima članoma Deanom Bombačem in Juretom Dolencem, informacijo, da je Matej Gaber sklenil športno pot. 

A visoki apetiti 'pomlajene zasedbe' so ostali. V vsakem medijskem nastopu so govorili o prvem mestu v skupini, Islandiji, ki jo je treba premagati. Razumljivo, vsi reprezentanti, ki so pogledali skupino, razpored v glavnem delu svetovnega prvenstva, so videli, da ima Slovenija na želeni kakovostni ravni, avtocesto do četrtfinala. Optimizem ni popuščal, četudi v pripravljalnem obdobju niso kazali igre, ki so jo mnogi pričakovali. Blede uvrture v vsakega od obračunov, ki jih je bilo možno videti (Katar, Hrvaška), so se nadaljevale. Proti Kubi sicer ne, kakovostna razlika med Slovenijo in nekoč mogočno Kubo je bila prevelika. Tudi proti Zelenortskim otokom je bilo tako, čeprav je prvih 20 minut tekme bilo naslednji opomnik, da slovenska izbrana vrsta nima prepoznavne igre, ni poletnosti, raznovrstnosti, krila so bila odrezana od igre, vsi so se tolažili, da gre zgolj in samo za predigro za Islandijo, pred katero je selektor skril, kar se je skriti dalo.

Slaba tolažba, saj je bila Slovenija prebrana knjiga, brez B načrta, šepala je organizacija napada, posledično ni delovalo nič. Da bi eksplodiral kdo od strelcev z velike razdalje ni bilo za pričakovati, saj takšnega igralca v reprezentanci ni. Je v slovenski ligi in lahko igra za izbrano vrsto? To je vprašanje za strokovni štab. Oni so tisti, ki so imeli pred sabo nalogo, da analizirajo stanje, pogledajo, kaj jim manjka, ali potrebujejo igralca, ki lahko vstopi za 10 minut in s čarovnijo ali dvema, načne tekmeca, posledično poskrbi, da se razigra kdo drugi. A bodimo realni, slab dan proti Islandiji četrte reprezentance iz Pariza ni streznil. Morda predramil do te mere, da so proti Argentini odigrali najboljšo obrambo na 29. svetovnem prvenstvu, ko so prejeli vsega 8 golov.

Dvakrat 60 minut resnice

Premagati Egipt in Hrvaško. Naloga, ki so jo imeli pred očmi Slovenci. Egipčani so dovolj zgodaj opozorili na svojo moč, v skoraj nabito polni zagrebški Areni, na kolena spravili Hrvaško. Pretkani španski strateg Juan Carlos Pastor je vse stavil na krožnega napadalca, ki so ga zunanji igralci 'hranili' z žogami, vratar pa je imel tekmo življenja. Dovolj razlogov, da selektor s pomočniki pripravi strategijo, kako jih razorožiti in ohraniti upanje na četrtfinale. Ni šlo. Drugi poraz na SP, konec sanj o četrtfinalu. 

Po tekmi je bilo veliko govora o sodnikih, še več o izgubljenih žogah. 15 proti Islandiji, 20 proti Egiptu. Tehnične napake niso nekaj, kar je možno iztrebiti. Te pa v njih sili nasprotnik, s svojo strategijo. "Mislim, da jih 35 nismo imeli na celotnih olimpijskih igrah," se je slikovito po sinočnjem porazu proti Hrvaški izrazil selektor Zorman. Od 11. avgusta 2024, ko so Slovenci zaključili turnir v Parizu, ni minilo veliko, so pa bili izvedeni očitno številni koraki v slepo ulico. Namesto iskanja malenkosti, ki so manjkale do medalje, je sledilo razsulo. Selektor je ostal brez pomočnika Luke Žvižeja, brez zdravniške ekipe, rokomet si ni izboril boljših pogojev za lepši jutri. "To niso stvari, ki bi jih sedaj tu komentiral," se je perečih problemov dotaknil selektor.

Kako naprej?

26. januar 2025 je zgodovina, Slovenija je turnir končala na skromnem 13. mestu, kar je najslabša uvrstitev slovenske izbrane vrste v zadnjih 24 letih. Pred tem so bili Slovenci 10., najskromnejši doslej, 12. (2005 v Tuniziji). Če premagaš na SP Kubo, Zelenortske otoke in Argentino, si več tudi ne zaslužiš. Morda pa si rokomet zasluži resnejšo obravnavo. O poklicnem selektorju se le govori, o nekom, ki bi izpeljal proces pomladitve izbrane vrste in pripravil dolgoročno strategijo tudi. Vprašanje, kaj si lahko RZS privošči? Dejstvo je, da je bil po olimpijskih igrah čas za popolno pomladitev, za vzpostavitev temeljev za lepši jutri, zgodilo se ni nič od tega. 

Slovo treh igralcev, pri čemer se je Jure Dolenec po poškodbi Nejca Cehteta vrnil v izbrano vrsto, še ni pomladitev. Povprečna starost je znašala 28.6 let, 5. najvišja med vsemi udeleženkami SP in to brez Škofjeločana. In glede na to, da je selektor po porazu s Hrvaško govoril tudi o tem, da bo morda 'njegov status odslej drugačen', je morda napočil trenutek, ko morajo pri Rokometni zvezi Slovenije odpreti dokument, ki so ga poimenovali strategija 2023–2030. In se vprašati, kaj so naredili narobe, da je slovenski moški reprezentančni rokomet dosegel neuspeh. Morda pa le nimajo strategije za uspeh, ampak za golo preživetje nekoč najuspešnejšega ekipnega športa na sončni strani Alp.