Selektor Vranješ iz koronaoaze sporoča: S prijateljem na kavo? Raje kdaj drugič!

Selektor slovenske moške reprezentance, Šved Ljubomir Vranješ, je zadnje tedne po prehitro končanem švedskem prvenstvu (vodi Kristianstad) že razmišljal o slovenski izbrani vrsti. O obračunu olimpijskih kvalifikacij s Srbijo. Za računalnikom domače delovne sobe v Göteborgu je v miru in tišini analiziral reprezentanco Srbije. Analiziral predstave svojih izbrancev z zadnjega evropskega prvenstva, ko se je morala Slovenija zadovoljiti s 4. mestom. Kakšna so dognanja, bo ostala tema za prihodnjič. Nazaj se ne želi pretirano ozirati, želi pa si bolj jasne prihodnosti. “Ne vem, kaj reči. Komaj sem čakal, da se znova srečam z reprezentanti, da se v kratkem odpravim v Slovenijo, da bi začeli s pripravami. Pa ne bo šlo. Dokler so težave in omejitve, ki imajo skupni imenovalec v koronavirusu, ne bo nič. Trudim se, da sem kar najbolj v kontaktu z igralci. Meni bi bilo idealno, da se meja odpre do te mere, da bi lahko našel povezavo do Slovenije, da začnem delati s fanti, ki so že prispeli domov. Vem, da je nekaj prvenstev zaključenih, denimo Slovenija in Poljska, vem, da še ni padel zastor nad tekmovalnim letom v Nemčiji, na Madžarskem,” je uvodoma za 24ur.com povedal Vranješ, ki priznava, da si ne predstavlja, da bi moral živeti tako, kot ta hip živijo po Evropi. 

Da bi bil v karanteni. Da bi se sprehajal po mestu duhov. Ne spomni se, da bi bilo kdaj tako hudo, čeprav je vsega hudega vajen. Ravno zaradi tega mu je jasno, da se tudi rokometno kolesje ne more začeti vrteti takoj, ko se situacija izboljša. “Potreben bo konsenz. Ne morejo zdaj pričakovati, da bi lahko igralci sredi junija igrali kvalifikacije, tudi če se situacija sredi maja drastično izboljša. Pet, morda šest tednov potrebujejo igralci, da se vrnejo v trenažni proces. Potem bo naslednja težava, kje igrati. Sami lahko vidite, kakšne so razmere tam. Želim si, da bodo vse vpletene strani razumne do te mere, da bodo pomislile na zdravje športnikov. Na čas, ki je potreben. S strokovnim štabom jih moramo vrniti v pogon taktično, fizično, potem pa jim vrniti tudi občutek za rokomet, ki je oz. bo do neke mere izginil v teh mrtvih mesecih,” dodaja 46-letnik, ki ga v tem obdobju skrbi za prijatelje iz Španije, Francije, s katerimi je vseskozi v stiku. Skrbi ga za starše, ki so v Srbiji.  

A optimistično zre v prihodnost. Z zvrhano mero previdnosti, saj se zaveda, da ta hip ni čas, ko bi igral heroja, ampak je treba biti doma, kolikor je le možno, stran od prijateljev, od druženj, ki so sicer stalnica. “Na Švedskem pričakujejo vrhunec nekje v začetku maja. Takrat naj bi bilo najhuje. Ta hip ni slabo, je pa neprijetno. Mnogi so se znašli v zagati, niso vajeni, da je treba biti doma. Predvsem v Stockholmu. Pri nas je drugače, jaz živim v hiši. Otroci, soproga, pes ... Na dvorišču se vedno najde kaj, kar lahko delaš, doma dela nikoli ne zmanjka. Razumem pa, da so tisti, ki so zaprti v stanovanjih, nekoliko nervozni. Da je to nastavek, da kdo zapade v depresijo. Vendarle verjamem, da bo takšnih scenarijev kar najmanj, da pridejo stvari kmalu na svoje mesto,” pravi slovenski selektor.

Težko se odloči, ali je dobro ali slabo

Poleg Belorusije se zdi, da je Švedska ena zadnjih koronaoaz v Evropi. Tovarne delajo, restavracije so odprte, bari obratujejo nemoteno. Ljudje to s pridom izkoriščajo, a jasno je, da so vsak dan bolj previdni, da si želijo konca koronavirusa. “Ne vem, ali je trenutna situacija dobra ali slaba. Nihče tu ni bolan. Ne poznam niti enega igralca, ki bi zbolel na Švedskem. Ne poznam nikogar, ki bi bil okužen s koronavirusom. Je pa vse skupaj, psihološko gledano, izjemno naporno. Ko gledam situacijo v drugih državah, moram reči, da je pri nas zelo dobro. Mi se pazimo, kolikor je to mogoče. Imam čas za delo. Lahko se odločam. Kava s prijateljem? Z veseljem, ampak ne ta hip, ker mislim, da to ta trenutek ni najbolj pametno. Imaš možnost potovanj, letališča niso hermetično zaprta, a ... Mislim, da je bolj primerno, da ne greš nikamor,” stanje na Švedskem opisuje trener, ki je kot igralec z reprezentanco postal svetovni in evropski prvak, lahko pa se pohvali s srebrno olimpijsko medaljo iz Sydneyja.

Dela za vse dovolj

Vračanje igralcev v trenažni proces ne bo enostavno. A prepričan je, da iz vsake njihove besede čuti, da so pripravljeni, željni. Da bodo pripravljeni prišli na prvi trening. “Že zdaj lahko veliko delajo doma, tisti, ki imajo kakšen trenažer, še toliko več. Sicer pa je toliko vaj z lastno težo, da verjamem, da vzdržujejo kondicijo. Sicer pa – v stanovanju, hiši se vedno najde kaj za delati. Jaz denimo urejam teraso, popravljam garderobo v hiši. To so stvari, ki so za glavo fantastične. Ker je na koncu viden rezultat. Naj bo to moj nasvet reprezentantom. Naj počnejo nekaj, kar jih bo izpopolnilo,” je zaključil Vranješ. Sam je po koncu klubske sezone znova našel čas za eno svojih največjih ljubezni, za kuhanje. Preizkuša recepte, za katere doslej ni imel časa. Zdaj ga ima. Tudi v miru izbira sestavine na spletu in jih naroča na dom. In tudi zaradi tega, ker ima ogromno časa za družino, kar je prava redkost, mu to obdobje ne predstavlja nikakršne tegobe. V vsem slabem je poiskal najbolj pozitivno in priznava, da izjemno uživa.