Še zadnja pot v policijskem spremstvu in slavni Jančev cviček

Čeprav je hrvaška prestolnica, ki je ena od gostiteljic svetovnega prvenstva v rokometu, za vzhodni del Slovenije praktično na dosegu roke, so se vseeno odločili za organizirano navijaško romanje. Sto se jih je zbralo, da bi odšli podpret našo reprezentanco, čeprav si je do takrat že zapravila tudi teoretične možnosti na napredovanje v izločilne boje in s tem upanje na kolajno na SP-ju. "Vseeno so to naši fantje," pribijejo Damjan, Tatjana in Miloš, ko se zapletemo v pogovor.  

"Pa veste, odkod smo? Te dni se o nas največ govori," se smejijo, ko razkrijejo, da so nekoč zjutraj v šolo pešačili skupaj z bodočo prvo damo Združenih držav Amerike, danes 54-letno Melanio Trump. "Že takrat se je videlo, da je na njej nekaj posebnega," se spominjajo preteklosti, ob tem pa ponosno dodajo, da njihove kraje vsako leto zasebno obišče tudi košarkarski zvezdnik Luka Dončić.

V rokometnem svetu pa jih dela znane tudi sedanjost. So namreč sokrajani novega kapetana slovenske izbrane vrste, Blaža Janca. Ta namreč prihaja iz Loga v občini Sevnica, njegovi sosedje in prijatelji so bili zato odločeni, da mu izkažejo podporo v tej vlogi ne glede na rezultat. "S seboj imamo tudi njegovega očeta Silva, pa še njegov cviček, da nazdravimo," dvignejo kozarce, v katerih se svetlika bistra rdečkasta tekočina. "Med potjo smo bili na zvezi z Blažem in rekel je, da mu res veliko pomeni, da prihajamo v tolikšnem številu, čeprav je Slovenija že izpadla iz prvenstva," pravijo.

Sanje o kratki vožnji do ekstaze

Sanje o kratki vožnji od doma do četrtfinala in polfinala, ki bi ju Slovenija v primeru uspeha ta teden prav tako odigrala v Zagrebu, so se razblinile. Skupaj z njimi tudi spomini na posebni navijaški vlak, ki je leta 2018 slovenske navijače množično odpeljal na tekmo evropskega prvenstva, ki ga je takrat prav tako gostila bližnja hrvaška prestolnica.

Ker ni bilo več upanja na uspeh, je marsikdo svojo že kupljeno vstopnico tokrat raje kar prodal prodal Hrvatom in ostal doma, pa tudi sicer je le malokdo verjel v nedeljsko zmago Slovenije. Na športnih stavnicah se je kvota gibala okoli pet, kar je pomenilo, da bi vplačanih 50 evrov ob dejanski zmagi Slovenije prineslo izplačilo približno 250 evrov.  

Tekma je bila sicer na sporedu šele ob pol devetih zvečer, vendar so na pot krenili že ob petih popoldne. "Pred tekmo z Islandijo se je na meji pol ure čakalo policijsko spremstvo, zato tokrat nismo želeli tvegati, da bi na koncu zamudili, ker bo še večja gneča zaradi domačih navijačev." In če so na prejšnjih slovenskih tekmah tribune bolj kot ne samevale, so se v nedeljo zvečer tja množično nagnetli hrvaški navijači, da bi svoji ekipi dali dodaten zagon v boju za nujno potrebno zmago.

Glasen Aljažev boben in pomoč vikingov

In čeprav se je v Areni zbrala 15.000-glava množica, je v prvih minutah tekme zavladala nejeverna tišina, v kateri je odmeval Aljažev boben. Na sektorju B 308, visoko pod stropom dvorane, je Brežičan v družbi rojakov neumorno tolkel po velikanskem navijaškem rekvizitu, ki ga je privlekel s sabo, in bučno proslavljal slovenske zadetke. Kar pet se jih je nabralo, medtem ko je hrvaška mreža ostajala prazna. Gostitelji so se prvič veselili šele v osmi minuti tekme, po desetih minutah so jim lastni igralci začeli gestikulirati z rokami navzgor – potrebovali so vzdušje, ki bi jih dvignilo. Do polčasa so vendarle ujeli korak, na odmor sta reprezentanci odšli z izenačenim rezultatom.  

Glasilke slovenskih navijačev pa so dobile tudi (ne)pričakovano pomoč. Na drugi strani dvorane je kockasto veduto v belordečem razbijala modrina, v katero je bil obarvan celoten sektor. Nekoliko temnejši odtenek je bil od daleč podoben tistemu, ki sestavlja opravo slovenskih odbojkarjev, a ni šlo za naše ljubitelje tega športa, pač pa hordo Islandcev. Mogočni vikingi so zasedli tribuno tudi na tekmi Slovenija - Hrvaška ter glasno spodbujali Janca in ekipo. Hrvaški poraz bi namreč pomenil, da bi se poleg Egipta iz IV. skupine v izločilne boje uspelo prebiti Islandiji.

"Okoli 3000 nas je prišlo z Islandije. Prišli smo v sredo, si ogledali tisto našo tekmo, nato petkovo in današnjo popoldansko, zdaj pa smo ostali še na vaši večerni tekmi, saj nam prav vi lahko prinesete napredovanje, če porazite Hrvate ali vsaj remizirate z njimi," nam razloži Halldor, ki na glavi nosi ogromno irokezo, tako kot mnogi njegovi rojaki.

Pripoveduje, da je tudi pri njih sicer nogomet šport številka ena, vendar se v zimski sezoni veselijo tudi rokometnih tekem, ki jim krajšajo hladne mesece. Iz žepa vzame telefon in kaže slike snežne odeje, ki pravkar prekriva njegovo domovanje, vmes pa iz rokava stresa imena Bled, Bohinj, Triglav. Pravi, da Slovenijo dobro pozna, saj poleg poslovnih stikov vsako leto pri nas preživi tudi nekaj dopustniških dni v naravi.

"Tudi zato si želim, da zmagate, ne samo zaradi našega napredovanja," še pribije sogovornik s skrajnega severa Evrope, ki ga še isti večer čaka polet nazaj domov. Če bi Islandija prišla vse do boja za kolajne, pa ga bo čakala precej krajša pot do navijaških tribun – zaključni del tekmovanja bo namreč potekal na zanj sosednjem Norveškem, v Oslu.  

Sojenje na naslovnicah

Tekma se preveša v zaključne minute, ko se pomešamo še med en modrikast otoček, tokrat v svetlejših tonih. Čisto spodaj ob igrišču so z veliko zastavo in še enim bobnom zbrani navijači z Obale. 

Koprčaka Nadja ima okoli ramen ogrnjeno še eno zastavo, s katere se blešči množica podpisov. Z velikimi tiskanimi črkami izstopa prav podpis Blaža Janca. Ampak kot pojasnjuje, ne gre le za podpise rokometašev, pač pa je to zastava, na katero že celo desetletje zbira podpise slovenskih športnikov: od košarkarjev do tistih, ki so se pod našim grbom borili na olimpijskih igrah. "Ali boste danes poročali tudi o tem sojenju," se priduša, ko se Hrvati razveselijo zmage in uvrstitve v četrfinale svetovnega prvenstva.

Bomo. Češki sodniški par Jiri Novotny - Vaclav Horaček je krojil slovensko rokometno usodo že v polfinalu olimpijskih iger, ko je Slovenija doživela minimalen poraz proti Dancem. Že takrat je bilo moč opaziti številne sporne odločitve, še posebej tisto ob koncu tekme, tudi tokrat pa zgodba ni bila nič kaj drugačna, smo že zapisali v članku, posvečenemu analizi tekme.

"Zagotovo na koncu ni zmagal rokomet. To smo vsi videli. V tem tempu, kot smo vstopili v prvi polčas, mislim, da bi že ob odmoru morali imeti lepo zalogo prednosti. Ampak ne boli toliko ta tekma, ker enostavno vem, da smo bili boljši. Odigrali smo res dobro tekmo. Neke stvari nam niso bile dovoljene, ampak bolj bolijo olimpijske igre, ko je v polfinalu sodil ta isti sodniški par. Glede tekme pa enostavno mislim, da je moral domačin napredovati, kar je na koncu tudi logično in so si glede na prikazano tudi zaslužili," je bil po tekmi iskren in nad sodniškim kriterijem razočaran slovenski selektor Uroš Zorman.  

"Čeha sta bila igralca tekme. Hrvati so imeli dva moža več na parketu. Samo Čehoma se lahko zahvalijo, da so med osem,"  se hudujejo tudi islandski mediji, ki so prav tako omenjali dejstvo, da je ta isti par Slovencem sodil tudi v lanskem polfinalu OI v Parizu proti Danski.  

"Hrvaška je zasluženo naprej. Slovenci in tudi Islandci pozabljajo, da ima gostitelj prvenstva vselej lažji veter v hrbet," pa so medtem enotni Hrvati, ki Slovence opominjajo in opozarjajo na leto 2004 in takratno domače EP v Tivoliju ter polfinale Hrvaška - Slovenija, ko so naši rokometaši – Hrvati so v to prepričani – prav zaradi pristranskega sojenja prišli v finale.  

V spremstvu domov

Tudi analiza na parkirišču po sami tekmi se je vrtela v podobnih tonih. Sevničani so se znova zbrali pri svojih avtobusih in čakali na odhod nazaj domov. "Če bi to tekmo danes igrali kje drugje, bi bil rezultat zagotovo drugačen, tako pa se gostitelje vedno skuša ohranjati v nadaljevanju tekmovanja," so skomignili z rameni. Uspeh domače reprezentance namreč seveda vedno pomeni večji naboj za samo prvenstvo, bolj obiskane tribune, več medijskega prostora.

"In zakaj bi namenoma nagajali sosedom, nam ta rezultat ni pomenil ničesar, za njih pa je bil ključnega pomena. Naj se vsaj oni borijo naprej, če se že mi ne moremo več," prijateljsko pomahajo, ko se vzpenjajo po stopnicah nazaj na avtobus, zadovoljni že s tem, da so slovenski rokometaši tokrat prikazali najboljšo igro na svetovnem prvenstvu. Motorja avtobusov zahrumita, prižgejo se modre policijske luči in konvoj krene nazaj proti slovenski meji. Z obljubo, da se v naslednji športni epizodi naših rokometašev spet odpravijo na pot zaradi njih.