Osem milj dolga ravnina, ki seka ameriško zvezno državo Nevada od severa proti jugu, nedaleč od zaselka Battle mountain, je že več kot desetletje prizorišče lova na hitrostne rekorde, dosežene brez pomoči motorjev ali gravitacije. Izključno s pomočjo človeških mišic! Le nekaj sto kilometrov stran pa se na Bonnevillskem slanem jezeru postavljajo absolutni hitrostni rekordi z motoriziranimi vozili, kjer je avtomobil že prebil zvočni zid, daleč onkraj hitrosti tisoč kilometrov na uro.
Tukaj je drugače. V popolni tišini so vsi kolesarji na lovu za rekordom Sama Wittinghama, ki je pedale uspel pognati do 133 kilometrov na uro. Po ravnem! Skrivnost je seveda v aerodinamiki, ki pa se je vsak od tekmovalcev loteva po svoje. Razlike med posameznimi vozili na človeški pogon so zato izjemne: od takih, ki se poganjajo s pedali, do takih, ki se poganjajo s potiski, od položaja z glavo naprej do položaja z nogami naprej, nekateri za gledanje iz neudobnih "zamaskiranih koles" uporabljajo periskop, drugi ogledala in tretji kamero in zaslone ...
Najradikalnejše, najmanjše in najbolj aerodinamično vozilo je v Nevado pripeljal Slovenec Damjan Zabovnik, ki kot hitrostni rekorder na nizkih nadmorskih višinah velja za prvega favorita. On je edini, ki vozi leže na hrbtu z glavo naprej. S tem položajem, v katerem je izredno težko voziti, je aerodinamiko izboljšal za približno deset odstotkov. Vendar pa je tako lahko in kratko vozilo zelo težavno za vožnjo, saj je nestabilno. Damjanu se zato še ni uspelo približati osebnemu rekordu 124 kilometrov na uro. Za dodelave pa ima še dovolj časa, saj se rekordi postavljajo vsak dan do konca tedna.
KOMENTARJI (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.