Italijanski zaporniki odkrili novo strast, zaradi katere tudi 'podaljšujejo' bivanje v zaporu

Pri nas je ragbi precej nerazširjen šport, ki mu ljudje pogosto pripnejo pridevnik 'grob' ali pa ga na hitro odslovijo kot 'tisti šport, ki spominja na ameriški nogomet'.

V svetu ima status športa ’številka ena’, predvsem v Avstraliji in na Novi Zelandiji, pa tudi po drugih otoških državah, na katere je Anglija, od koder ragbi izhaja, razširila svoj vpliv - med njimi so recimo Fidži, Samoa in Tonga.

'Džentlemenska igra' znotraj zapora

Italija se po odnosu do ragbija ne razlikuje dosti od Slovenije. Sicer se moška reprezentanca uvršča na 14. mesto v svetovni razvrstitvi, a veliko bolj poznani in oboževani ’azuri’ so tisti nogometni.

Se je pa ljubezen do tega športa v Italiji razvila na zelo presenetljivem mestu - za zapornimi rešetkami. Italijanska krovna ragbi organizacija je namreč kot del obsežnega projekta socialnih reform, ki naj bi pomagale določenim delom družbe, v 15 zaporov po državi razširila ragbi, poroča CNN.

Ragbi je šport, ki je v svetu znan kot džentlmenska igra, njegove najpomembnejše vrednote pa so spoštovanje, povezanost in odgovornost. To se po besedah Stefana Cantonija popolnoma sklada s potrebami zapornikov po rehabilitaciji in ponovni integraciji v družbo.

Prva tekma znotraj zidov zaporov se je odigrala leta 2010, zato so pobudniki projekta imeli že nekaj let, da ocenijo in interpretirajo rezultate. Po ocenah organizacije Ovale olte le Sbarre (Ragbi čez meje zapora) je možnost, da nekdo po prestani kazni ponovno stori kaznivo dejanje, v povprečju kar 70-odstotna. V nekem zaporu v Turinu, ki je vključen v ta projekt, pa le še okoli 25-odstotna.

Vsak začetek je težak

Projekt, poimenovan La drola projekt (to v dialektu italijanske regije Piemont pomeni ’smešna stvar’), se je začel na pobudo direktorja turinskega zapora, Pietra Buffa. Ob obisku Nove Zelandije se naj bi zaljubil v šport in vrednote, ki jih predstavlja ter v upanju, da bi jih lahko prenesel tudi na zapornike, zagnal projekt s pomočjo Walterja Riste, enega izmed bolj znanih ragbi igralcev piemontske regije. Po prvi poskusni tekmi februarja leta 2010 je bilo zanimanje med zaporniki veliko, zato so se treningi začeli kmalu zatem.

Vodstvo zapora so hitro dosegla poročila o tem, kako pozitivno ragbi vpliva na zapornike in njihove medsebojne odnose - spodbujal naj bi njihovo medsebojno povezanost in občutek odgovornosti in pripadnosti.

Dober glas se širi v deveto vas, zato se je pojavilo zanimanje tudi v drugih državah po državi in več sto zapornikov je izrazilo željo, da bi bili vključeni v ekipo.

Na začetku so zaradi zelo raznolikih posameznikov različnih etničnih pripadnosti in problemov z jezikovnimi preprekami pri projektu imeli težave. K temu je seveda treba prišteti tudi stroga pravila, ki obstajajo znotraj zapora, športno nepripravljenost mnogih, ki so želeli sodelovati, ter tudi dejstvo, da nekateri o ragbiju niso vedeli ničesar.

Projekt je dobil krila, ko je k njemu pristopila tudi italijanska krovna ragbi organizacija, ki je zaporniškim ekipam omogočila tekmovanje v Serie C. Do realizacije je lahko prišlo zaradi drugih ekip v ligi, ki so privolile v to, da bodo tako gostujoče kot domače tekme odigrale znotraj zaporniških zidov.

Kaj čaka projekt v nadaljevanju?

Cantoni si želi, da bi institucije namenile več denarja projektu in bi se mu pridružilo še več zaporov. Prav tako je pozval amaterske ragbi klube, da naredijo več pri reintegraciji zapornikov v družbo, saj je pozitiven učinek tega športa na njih že jasno viden.

V letu 2016 se je odvila tudi prva tekma med dvema zaporniškima ekipama - zaporniki iz Turina so bili kot ekipa prepeljani v Bologno, v zapor Giallo Dozza. Zmagali so ’domačini’.

Koliko ragby zapornikom zares pomeni, je bilo vidno, ko sta dva zapornika zaprosila za preložitev njunega izpusta, da bi lahko dokončala sezono s svojo ekipo. Res, šport brez meja.