Roman: Vesela sem, kaj naj rečem

Devetindvajsetletna Romanova je v taktičnem in dokaj počasnem teku do svojega prvega članskega odličja na velikih tekmovanjih prišla z izjemnim finišem. "Vesela sem, kaj naj rečem. Vsem sem dokazala, da sem dobra atletinja, sebi pa poplačala dolga leta trdega dela. Seveda pa to še ne pomeni, da sem rekla zadnjo besedo. Na svetovno prvenstvo na prostem avgusta letos v Berlin bom šla z željo, da se uvrstim v finale," je med solzami sreče spregovorila Romanova.
 

Po drugem krogu je pospešila in prevzela vodstvo, vendar sta jo kmalu prehiteli Alminova in Rodriguezova, nato pa še tri tekmovalke. Dva kroga pred koncem je bila četrta, pred zadnjim, ko sta si Alminova in Rodriguezova pritekli že precejšnjo prednost, pa je bila znova peta. V ciljni ravnini pa je Slovenka zmogla v že tako hitrem finišu dodati še kanček ter je prehitela Rusinjo Jevgenijo Zolotovo, evropsko prvakinjo do 23 let (iz leta 2005), ter Irko Roisin McGettigan. Poljakinja Lidia Chojecka, branilka naslova (leta 2007 je v Birminghamu zmagala tako na 1500 kot na 3000 m), je bila daleč od odličij na sedmem mestu.

"Do medalje sem prišla v teku, ki mi dolgo ni ležal. Znala sem že hitro teči na čelu kolone, pa tudi večkrat hitro menjati ritem. Finiš pa dolgo ni bil moja najboljša stran. Dve leti sem ob drugem trdo in poglobljeno vadila finiš in sedaj končno doživela uspeh. Vadim pa sama in zato je bilo hiter konec teka še težje trenirati. Brez finiša na velikih tekmah pač ni mogoče dosegati odličij," je pojasnila Romanova. Sedma je bila na prejšnjem dvoranskem EP pred dvema letoma.
 

V petkovih kvalifikacijah si je zanesljivo zagotovila nastop v finalu. V prvi kvalifikacijski skupini je bila namreč druga (4:11,75) in je skupno dosegla četrti čas. "V kvalifikacijah me je v skupini prehitela le Zolotova, ki sem si ji tokrat oddolžila. Najprej sem sicer menila, da ne bom mogla pospešiti že tako visokega ritma v zaključku in bom četrta. Nato pa sem si dejala, da to pravzaprav nič ne šteje. Dala sem vse od sebe in ostala zbrana do ciljne črte," je dramatični konec teka opisala Romanova in se zahvalila svojemu trenerju Jozsefu Babinyeczu.

"Žal ga ni tukaj, ker ga zaradi omejitev kvot za trenerje niso vključili v našo reprezentanco, čeprav menim, da bi bilo to dobro storiti, saj sem bila ne nazadnje med favoritinjami za odličje. Trener je bil tisti, ki mi je dal v zadnjih letih dovolj psihične moči, s katero sem nadgradila dobro fizično pripravljenost," je dodala Romanova. Osebni rekord (4:06,75) je dosegla 20. februarja leta 2007 v Stockholmu in se tudi v tej sezoni zelo približala slovenskemu rekordu (4:05,44), ki ga je Jolanda Čeplak postavila 9. marca leta 2002 v Glasgowu. Že po kvalifikacijah pa je dejala, da tokat njen cilj ni rekord, ampak medalja.


Kolaričeva četrta 

Slovenska rekorderka Nina Kolarič je bila v finalu skoka v četrta (6,62 m), bronasto odličje pa je zgrešila za 20 centimetrov. Zlato je osvojila Estonka Ksenija Balta z najboljšim izidom sezone na svetu (6,87 m), druga je bila Rusinja Jelena Sokolova (6,84 m), tretja pa njena rojakinja Olga Kučerenko (6,82 m).
 

"Zelo sem zadovoljna s svojim nastopom. Že z uvrstitvijo v finale sem presenetila vse in sem lahko nastopila povsem neobremenjeno. Razplet na vrhu ni presenetljiv in se zavedam, da tokrat še nisem bila 'zrela' za medaljo. Moj čas še pride. Sem še mlada in pred menoj je še vsa članska kariera. Želim si še napredovati in dosegati še boljše daljave," je napovedala 22-letna Kolaričeva. Prvi dan prvenstva, 6. marca, je s 6,67 metra izboljšala slovenski rekord Marije Šestak (6,59 m, 26. januar 2007, Budimpešta) in se s tretjim izidom kvalifikacij zanesljivo uvrstila v finale, kjer se je rekordu zelo približala.