Nekdanja teniška igralka Jelena Dokić je objavila avtobiografijo z naslovom Nezlomljiva (Unbreakable) Jelena Dokic. V njej je pisateljica Jessica Halloran opisala svojo 16-letno aktivno teniško kariero, ki je bila polna nasilja, zlorab, depresije in samomorilnih misli. Podrobno je opisala fizično in psihično nasilje, ki ga je nad njo izvajal njen oče in takratni trener Damir Dokić. V pretresljivi izpovedi je opisala tudi hudo depresijo, s katero se je borila, pa samomorilne misli, ki jih je imela.
V Osijeku rojena 34-letna športnica, ki je v svoji teniški karieri igrala tako za Srbijo in Črno goro kot tudi Avstralijo, je za svoj uspeh plačala krvavi davek. Njen največji športni dosežek v karieri je bila uvrstitev v polfinale Wimbledona leta 2000. A ga ni praznovala. Še več. Njen oče je njen poraz označil za sramoto družine in jo javno ponižal.
Dokićeva je v knjigi zapisala, da jo je oče več let pretepal z usnjenim pasom in brcal v meča, če ni dovolj intenzivno trenirala. Bila je polna modric in poškodb. Njeno izpoved povzema BBC, ki navaja, da sta imela Jelena in njen oče vse do šestega leta odličen odnos. Nato je začela trenirati tenis in oče je postal nasilen. Takoj se je začelo verbalno, čustveno in fizično nasilje, pripoveduje Jelena.
Leta 2000 je v Wimbledonu v polfinalu zgubila z Lindsay Davenport. Četrtfinale je bil za 17-letnico neverjeten uspeh. A njen oče je menil drugače. "To bi moral biti eden od vrhuncev v moji karieri. Praznovanje, a je oče po tekmi menil, da sem mu v sramoto, zato mi ni dovolil, da se vrnem v hotel, kjer smo bili nastanjeni," opisuje Dokićeva. "Poskušala sem zaspati v prostoru za igralce. Upala sem, da me nihče ne bo našel, a me je našla čistilka in prijavila organizatorjem. Morala sem zapustiti prostor in si poiskati prenočišče drugje. Bila sem brez denarja, brez kreditnih kartic."
Leta 2000 so njenemu očetu za pol leta prepovedali sodelovanje na vseh teniških tekmovanjih za ženske. Na Odprtem prvenstvu ZDA je namreč postal izredno nasilen v prostorih, kjer so se na tekmovanje pripravljali igralci. Razburil se je zaradi premajhne porcije hrane. Ne enem od turnirjev je bil nasilen do reporterja in mu razbil telefon. "Ljudje so kmalu videli, kakšen je moj oče. Pričakovala sem, da bo kdo prišel do mene in me vsaj vprašal, kako sem, če mi že ne more ponuditi pomoči. Že prijazna beseda in nekaj sočutja bi bilo dovolj," pravi Jelena, ki je razočarana tudi nad mediji, ki so takrat vse skupaj prikazovali kot nekaj smešnega, običajnega in za las privlečenega. "Ni bilo smešno, kajti ta 14-letnica je šla domov s tem človekom," razočarano ugotavlja.
Po letu 2000 je Jelena začela igrati za Srbijo, kar je bila odločitev njenega očeta. "To ni bila moja odločitev. Jaz imam rada Avstralijo in zelo sem hvaležna za vse priložnosti, ki mi jih je nudila vse od trenutka, ko je moja družina tam našla zatočišče," njeno izpoved povzema BBC.
V knjigi tudi opisuje, kako jo je oče prisilil, da je ves zaslužek prepisala nanj. Kmalu zatem je ostala brez vsega, le z enim kovčkom in svojim teniškim loparjem. Po letu 2000 je ostala tudi brez stikov s svojim mlajšim bratom, saj je stike preprečil njen oče. Leta 2008 sta z bratom znova navezala stike. V teh letih je bila Jelena zelo depresivna, večkrat je pomislila na samomor. "To ni bilo zaradi moči, pač pa bolj kot izhod iz tega, ker sem imela občutek, da sem razočarala veliko ljudi. Res sem osem let mlajšega brata pustila za sabo, a ne po lastni volji, pač pa sem bila prisiljena v to. Imela sem slabo vest, oče pa je poskrbel, da sem se počutila še slabše. Ni mi pustil, da bi stopila v stik z bratom kar pet let. To je bilo grozljivo obdobje," v knjigi navaja Dokićeva. "Nenehno mi je dajal občutek manjvrednosti. Bila sem nesamozavestna. Tudi, ko sem odšla od doma, me je še vedno preganjal in mi oteževal življenje."
To so bila najtežja leta, pravi Dokićeva, ki je takrat razmišljala predvsem o tem, da bi bil svet lepši, če je ne bi bilo več. "Vse, kar sem si želela, je bilo normalno življenje in to, da bi tenis lahko igrala v miru." Nekoč je bila tik na tem, da skoči z balkona in se ubije. "Razmišljala sem, da bi skočila. Še vedno ne vem, zakaj nisem. To je bila trenutna odločitev," pripoveduje 34-letnica, ki je sedaj srečna, da si je takrat premislila.
Leta 2009 je moral Damir Dokić v zapor, ker je s smrtjo grozil avstralski veleposlanici v Srbiji, ker je v enem od intervjujev dejala, da je bil nasilen do svoje hčerke. Med letoma 2005 in 2008 je bila Jelena v tako hudi krizi, da je odigrala le en veliki teniški turnir. Po nekaj poskusih vrnitve med najboljše, se je leta 2014 odločila za upokojitev.
Jelena še vedno ne govori s svojim očetom. Se je sicer pred leti poskušala pomiriti z njim, a pravi, da je to praktično nemogoče, ker njen oče verjame, da je naredil vse prav in da je ona tista, ki tega ni cenila. "Moj oče ničesar ne obžaluje," razočarano pripoveduje 34-letnica, ki je prepričana, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi njun odnos bil normalen. "Ko sem odšla od doma, sem mu pustila ves denar. Prav tako sem mu ves zaslužek od tenisa pošiljala še več let za tem."
"Skoraj 30 let sem živela v nenehnem strahu in bolečinah. Mislim, da je bil skrajni čas, da grem naprej in se začnem veseliti svoje prihodnosti. Imam veliko stvari, zaradi katerih sem lahko srečna, le ljudi, ki mi ne želijo dobro, moram pustiti za seboj. Seveda sem si želela imeti normalnega očeta in družino. Kdo pa si ne? Ampak ne moreš sam izbirati svojih staršev," pravi nekdanja tenisačica, ki je več let opozarjala na temno stran njene kariere, a so jo mediji v glavnem označili za lažnivko in ji pripisovali del krivde za obnašanje njenega očeta in trenerja.
