Poraz – sesutje sanj ali ponovno vstajenje?

Kaj imajo skupnega Katar, Hrvaška in Zelenortski otoki? To so imena rokometnih reprezentanc, s katerimi je slovenska izbrana vrsta, četrta zasedba z olimpijskih iger v Parizu, slabo, pod ravnjo, potrebno za igranje vidne vloge na rokometnem mundialu, vstopila v tekmo. A noben slab vstop v obračun ni bil usoden, saj je šlo za pripravljalne tekme na SP. Če gremo po vrsti – proti Katarcem igralci v napadu niso uspeli izkoristiti izjemne dnevne forme Klemna Ferlina, posledica je bilo mučenje skozi celoten prvi del in še del drugega. Na uverturi za svetovno prvenstvo proti Hrvatom so gostitelji izkoristili medel začetek Slovenije, si priigrali visoko prednost in glede na kakovost tekmeca, četa Uroša Zormana jezička na tehtnici ni več uspela obrniti na svojo stran do izteka igralnega časa. In če se dotaknemo še eksotov iz Zelenortskih otokov – slab uvod je predstavljal mučenje do 20. minute obračuna, nato pa je igra stekla.

Tri opozorila so bila očitno premalo, da bi se slovenska vrsta predramila, po Kubi so se posamezniki iz izbrane vrste raje kot s fokusom na Islandijo, najpomembnejšo tekmo prvega dela turnirja, ukvarjali v izjavah s cenami vstopnic za svetovno prvenstvo in zakaj ni navijačev. Po zmagi nad Zelenortskimi otoki smo lahko iz ust selektorja v mešani coni slišali, da nima Slovenija pred to tekmo meča nad glavo ... 

Zgolj in samo Islandija

Ker Slovenija nima poklicnega selektorja, je jasno, da se 250 dni na leto ne more ukvarjati z izbrano vrsto, kaj šele iskati igralce, ki mu manjkajo, da bi imel kompaktno zasedbo za najzahtevnejše preizkušnje. In to je bilo lepo vidno na obračunu z Islandijo. Večer po tekmi smo se naposlušali izjav o neverjetnem vratarju Viktorju Gisliju Hallgrimssonu. Zakaj je za njim zelo realno najboljša tekma v karieri? Zato, ker so ga slovenski reprezentanti "razbranili", kot močno dvomim, da ga je katera od ekip v letošnji sezoni Lige prvakov, ki se je udarila z njegovo Wislo Plock. Saj to kažejo konec koncev rezultati vodilne zasedbe poljskega prvenstva.

Bolj pa je strašljivo, da so tekmeci razkrili čisto vse hibe slovenske reprezentance. Osnovni načrt je padel v vodo, B-načrt ni prinesel rešitve, C-načrta nismo videli. Na igrišču se je videlo, kdo lahko igra proti resni reprezentanci, kdo ne, kdo je v situaciji, da preigra robustne tekmece, ki slovijo po zelo dobri fizični pripravljenosti in nepopustljivosti. A za dovršenost sistema, ki je slonel na igri 1 na 1, ko je Islandija zašla v težave, pa je zaključil Aron Palmarsson, Slovenija ni imela rešitve. Ni imela igralca, sposobnega doseči gol z 9 metrov. Nismo videli na delu Nika Heningmana, Borut Mačkovšek po bolezni ni bil na želeni ravni, pretirane nevarnosti za gol tekmeca ni predstavljal niti Nejc Cehte. Torej strel z razdalje je nekaj, kar je reprezentanca pozabila. Očitno še ena posledica številnih tehničnih napak, kar reprezentanca, kot je Islandija, s pridom izkorišča.

Poseči po menjavah?

Dobljen drugi polčas z 10:9 je slaba uteha. Slovenija je izgubila tekmo, ki je bila videti kot obračun, ki bi ga lahko igrali tri dni, a tekmeca ne bi premagali. Strokovni štab ima na voljo 5 menjav s seznama 35 igralcev, ki so ga oddali na Mednarodno rokometno zvezo (IHF). Ali menjati? Vprašanje za stroko, dejstvo je, da če je bila narejena temeljita analiza Islandije, so hitro videli, da veliko nevarnost predstavlja vratar. Nekdo, s katerim je bil vse do začetka priprav na treningih v stiku Mitja Janc, nekdo, čigar kakovost dobro pozna Miha Zarabec. Glede na videno in sistem, ki ga želijo igrati, pa je verjetno tudi njemu jasno, dokler ne bo strelca z razdalje, bodo visoko zastavljeni cilji zgolj in samo želja. Na olimpijskih igrah je slovenska igra slonela na izjemni formi danes kapetana Blaža Janca in življenjski formi Aleksa Vlaha. Ob Domnu Makucu se zdi, da so bili to edini posamezniki, sposobni preigrati obrambnega igralca pred seboj, a porabili toliko energije pri tem, da zbranost ob strelu na gol ni zadostovala za veselje. In obrambe Urbana Lesjaka ob tem niso dobile prepotrebne nadgradnje.

Tri tekme upanja 

Argentina, Egipt in Hrvaška. Tekme, po katerih bo čas za ocenjevanje. Do takrat ima slovenska izbrana vrsta še možnosti, da s kančkom sreče ob treh zmagah izpolni cilj in zaigra v četrtfinalu. Tisto nekaj, kar si želijo ... Ali so želje uresničljive, pa je pomembno od njih samih. Ali so se temeljito pogovorili po porazu oz. ali so se resetirali do te mere, da ne objokujejo zamujene priložnosti za avtocesto do uvrstitve med 8 najboljših reprezentanc na svetu. Ta hip tja ne sodijo, a stvari so lahko do nedelje že drugačne. Sploh če imajo zmagovalni recept, ker proti Islandiji, samo tega niso imeli. "Včeraj smo jih dobili po glavi," je bil prvi komentar, ki sem ga slišal danes ob srebanju jutranje kave v lokalu nekdanjega slovenskega reprezentanta v najbolj rokometnem mestu Celju. Res je, dobili smo bolečo zaušnico. Najboljše možno zdravilo, ki lahko služi kot sredstvo za vrnitev na zmagovalne tirnice. Ali pa kot smerokaz, kako daleč je Slovenija od mest, na katera meri.