"Novak od malih nog ni bil kot vsi ostali otroci. Ne govorim o tenisu, ampak o njem kot majhnem otroku. Vedno se je razlikoval od drugih otrok, ker je bil veliko zrelejši. Rad se je igral, vendar je bila njegova pozornost drugače usmerjena. Ni imel praznega pogleda, ampak čistega, že odkar se je rodil. Drl se je kot osliček, vedela sem, da je moj," je dolg in izčrpen pogovor z Blicevim Sportalom začela mati enega najboljših srbskih športnikov vseh časov.

"Nisem si mogla predstavljati, da bo postal svetovni prvak, niti v najbolj norih sanjah. Ko je začel igrati tenis, smo mislili le na to, da se bo ukvarjal s športom. Nihče od nas ni igral tenisa. Kasneje, pri šestih ali sedmih letih starosti, tik pred vstopom v šolo, smo ga vpisali v tabor na Kopaoniku, kjer sta bila Jelena Genčić in teniški klub Partizan. Takrat ga je ona prevzela in dejala, da po Moniki Seleš še ni videla bolj nadarjenega otroka v teh prostorih," je začetke zmagovalca 24 turnirjev za veliki slam opisala njegova mati.

Njegovi in njihovi začetki v športu, ki zahteva ogromne vložke, so bili izjemno skromni: "Moj mož je že večkrat govoril o oderuhih in vse, kar je rekel, je resnica. Bila sem vključena v vse to. Zjutraj, ko se zbudiš in nimaš s čim otrokom kupiti kruha in najosnovnejših stvari, te to boli. Preprosto si obupan, ker ne veš, kako rešiti nekatere stvari. On (Srđan Đoković) je velikokrat prelival iz praznega v prazno. Izposojal si je od nekaterih in ko jim je denar vrnil, je nato jemal denar od drugih in tako naprej. Bilo je veliko neprespanih noči. Moj mož ni nikomur dovolil, da reče eno besedo proti Novaku, da bi mu kdo nasprotoval. Trkal je na tisoče vrat, da bi našel sponzorja, ki bi pomagal, da Novak odide v Avstralijo, Pariz, saj so to velike vsote denarja. Na koncu, ker nismo imeli drugih možnosti, smo morali za vsako ceno vzeti agente iz Izraela. In to je zelo draga igra. Ni lahko. Mislim, da smo na tej poti izgubili veliko živcev, vendar to je življenje. Velikokrat se je pogovarjal z nekaterimi našimi poslovneži in ljudmi, ki jih je poznal, da bi vložili v Novaka. Ne zato, da bi dali denar, ampak da bi sklenili pogodbo. Vendar naši tega niso hoteli in niso imeli posluha. Na žalost je tako, verjetno bi danes zaslužili milijone z njim, to je dejstvo." 

Sredstva za dolga potovanja in prijave na turnirje niso bila pridobljena zlahka. "Bilo je zelo težko. Ko vedo, da se ti mudi, namerno zvišajo obresti. Obresti, ki smo jih plačevali na mesečni ravni, v tujini ne plačujejo niti na letni ravni. To so bile nenormalne stvari, a nekako smo se znašli. Spomnim se, ko je Novak odšel na mladinski Roland Garros, so nekateri ljudje v zadnjem trenutku odstopili od sponzorstva, Srđan pa si je moral izposoditi denar. Človek, ki je videl, da je v stiski, je rekel: Sicer (so obresti) 10 odstotkov, ampak zate bodo 15, ker vidim, da se ti mudi. In kaj boš? Moraš vzeti, ker nimaš časa za drugo možnost, saj jutri potuje. V teh trenutkih seveda doma nismo imeli niti dinarja. Srđan je z Novakom šel na turnir, jaz pa sem doma ostala z dvema majhnima otrokoma brez denarja za kruh. Mislim, da smo bili zelo pogumni. Če bi se rodil v kakšni drugi državi, bi bilo vse drugače. Tukaj nismo imeli nikogaršnje podpore, niti pomoči. Ta skrb me je kasneje stala zdravja."

Tudi ko je nenadejano začel nizati uspehe, so nenadne bogate nagrade predstavljale drugačen izziv. "Spomnim se njegovega prvega finala leta 2005 v Londonu in denarja, ki smo ga prejeli. Za nas je bilo to, kot da smo dobili milijone. Imela sem nekaj več denarja, kot bi smela, in skoraj so me na letališču preiskali. Ves denar od turnirja je bil pri meni, ko so me vprašali, koliko denarja je bilo v torbi, pa sem začela jecljati, ker res nisem vedela, koliko ga je. Rekla sem, da je to denar od turnirja, in na srečo se je pojavila neka ženska, ki je rekla, naj me spustijo naprej."

A leta tegob, borbe in truda so bili na koncu poplačana in njen sin je pri 37 letih starosti še vedno na samem vrhu teniškega sveta. Za take dosežke mora še vedno vsakodnevno žrtvovati čas s svojo družino in bližnjimi. Njegova mati ga lahko spremlja na vsakem turnirju in je na tribunah njegova najbolj zvesta navijačica, a bližina s sinom je od nje še kako oddaljena. "Zelo ga pogrešam, to je nekaj, kar je ostalo globoko v meni," je v solzah dejala Dijana Đoković. "Rada bi z njim usedla, se z njim pogovorila, da se pogovarjava, smejeva, jočeva, ampak samo midva. Pogrešam ga. Bila bi z njim, se z njim pogovarjala, to je pol ure. Običajno je okoli njega vedno veliko ljudi. Rada bi ga kdaj prijela za roko in šla nekam, samo midva. Nekega dne bom morala to narediti," svoj odnos z enim najuspešnejših športnikov vseh časov opisuje njegova mati.

Opisala je tudi neljube dogodke, ko se v njegovi družbi ni počutila varno: "Leta 2009 me je v Londonu bilo strah, ko je Scotland Yard čuval našo hišo zato, ker so albanske skupine Novaku grozile zaradi njegove podpore akciji 'Kosovo je Srbija'." Tudi v domačem Beogradu ni bilo veliko bolje: "Doživela sem, da mi je ženska iz soseske rekla, da so fantje iz soseske, očitno narkomani, želeli ugrabiti mojega psa, zato da bi potem zahtevali odkupnino. Takrat me je bilo strah, kako daleč gre lahko vse skupaj."

Novak ima dva brata, Marka in Đorđeja, ki sta v mlajših letih tudi bila nadobudna teniška igralca, a njuni karieri na koncu nista bili uspešni in njuna mama meni, da je za to kriv uspeh njunega bolj slavnega brata. "Vse je bilo samo zanj. Marko in Đorđe sta tu na nek način bila prikrajšana, ker smo naše načrte velikokrat morali obrniti, ko smo ugotovili, da nas potrebuje. Zgodaj zjutraj smo šli v Miami, Marko in Đorđe sta takrat morala v kamp v Barceloni, mi pa smo preklicali kamp in celotna družina je odšla v Ameriko, da bi bila z njim, ker je potreboval našo podporo. Dejstvo je, da smo dali vse zanj. Žal mi je, ker sta tudi ona dva bila nadarjena, ampak kot pravi moj mož, zmanjkalo mi je goriva. Žal mi je, ker ju nismo mogli spremljati, ker je to bilo obdobje velike utrujenosti. Nismo mogli iti z njima tako kot z Novakom," je družinsko dinamiko opisala Dijana.

Đokovića zdaj na turnirjih spremlja žena Jelena skupaj s sinom Stefanom in hčerko Taro. "Kot mladenič, ki se je ukvarjal s tem delom, ni imel časa za zabave, ker je bil več časa na poti kot doma. Predstavila sem mu neko punco, ki je bila odbojkarica iz Kraljeva. Takrat sta bila otroka, pozneje pa je prišla Jelena in mislila sem, da bo enako. Bil je 18-letni fant, ampak ubil je moje prepričanje, da bo malo počakal in se vendarle poročil z Jeleno. Druge punce nisem spoznala. Ne vmešavam se v njegovo življenje. Oni na žalost niso tu (v Beogradu op. a.) in redko se vidimo. Ustvarili so svojo družino in svojo oazo. Pri določenih stvareh se ne strinjamo. Na primer pri otrocih, odraščanju in prehrani, pri kateri se ne strinjam ravno z njima, ampak na koncu počne to, kar je po njegovem mnenju pravilno," je družino Đoković opisala Dijana.