'Plezanje je lepota gibanja v navpičnicah'

Mina Markovič pleza že 20 let, od svojega 10. leta. S športnim plezanjem se je srečala po naključju. Živi na Ptuju, kjer niso imeli plezalne stene, a so jo ob dnevu športa promocijsko postavili. "Slučajno sem šla mimo, poskusila sem in takoj mi je bilo zelo všeč. Ker plezanja na Ptuju takrat še ni bilo, je steno prevzelo planinsko društvo. Obljubili so mi, da jo bodo prestavili v osnovno šolo, in če bo dovolj zanimanja, se bo začela tudi vadba," se je spomnila začetkov. Ker je niso poklicali skoraj leto dni, je planinsko društvo obiskala sama in jih prepričevala, naj vendar organizira vadbo. Nagovorila je še prijateljico in prijatelja, da so postali skupina, in res ji je uspelo, da so začeli plezati. Od takrat pleza. Čeprav se je pred tem ukvarjala z več športi, je nobeden ni pritegnil za dlje časa, ljubezen do plezanja pa je ostala.

'Zame je plezanje popolna kombinacija gibanja in vsega ostalega'

V 20 letih se je marsikaj spremenilo. Mina opaža, da se je zelo povečalo zanimanje za športno plezanje, še posebej v zadnjih petih letih. To pripisuje vrhunskim dosežkom naših plezalcev in boljši predstavitvi športa, veliko se govori o njem. "Ljudje vidijo – Slovenci smo dobri v plezanju, je zanimivo, dajmo še mi poskusiti. Nekateri se poistovetijo z akterji in rečejo: Tako so v redu, tako dobra reprezentanca, bom še jaz plezal," razmišlja Markovičeva, ki meni, da k priljubljenosti športa prispeva skupek dejavnikov, ki se med seboj povežejo. Športno plezanje je po vrhu vsega zanimivo, ker se vse zelo hitro odvija, gibanje plezalcev je prava mojstrovina.

Športno plezanje se je razvilo iz alpinizma oziroma plezanja po hribih

Okrog leta 1979 se je v Sloveniji začelo počasi pojavljati športno plezanje v tej obliki, kot ga poznamo danes. "Dva naša alpinista sta prišla iz Amerike, kjer je bilo športno plezanje že razvito, in sta ga prinesla k nam. Pri nas so takrat sicer že bili plezalni vrtci oziroma naravne skale, kjer so alpinisti trenirali, a od takrat so se plezališča začela širiti. Spremenilo se je predvsem dojemanje, da ni nujno plezati samo po gorah, ampak se da tudi po skalah v nižjih predelih, ki so prej služile zgolj za trening," je pojasnil Tomo Česen.

Razlika med plezanjem takrat in danes je v številu plezalcev. Včasih je bilo plezalcev malo, vsi so se poznali, vedeli so vse drug o drugem, kje je kdo plezal. "Danes je to nepregledno. Podobno kot na primer pri smučanju. Veliko rekreativnih smučarjev sploh ne ve, kaj se dogaja v tekmovalnem smučanju," je prepričan Česen. Podobno kot Mina Markovič opaža, da je rekreativnih plezalcev vse več. Strinja se, da so k večji prepoznavnosti in priljubljenosti tega športa prispevali vrhunski rezultati naših plezalskih junakov. A zdi se mu, da ga precej ljudi jemlje preveč lahkotno. "Ljudem se zdi 'fajn' in zdi se jim 'in', a je plezanje lahko potencialno nevarno, če narediš kaj narobe. Srečujem take primere, da se kar za glavo držim. Včasih so plezali tisti, ki so vedeli, za kaj gre, torej so obvladali varno varovanje. Danes ni več tako. Zato se dogaja, da kdo prileti v tla in se polomi," je opozoril, kako daleč je šlo športno plezanje tudi med rekreativnimi navdušenci.

Spremenila se je plezalna infrastruktura

Na začetku, ko se je športno plezanje začelo razvijati, umetnih sten še ni bilo. "Prva tekma v športnem plezanju je bila pri nas leta 1988 v Ospu in je potekala v naravni steni. Mislim, da so se prve umetne stene začele pojavljati naslednje leto," se je spomnil Česen in dodal, da se danes v naravnih stenah ne tekmuje več.

So se pa današnja naravna plezališča zelo razvila. Vse bolj so opremljena in jih je vedno več. "Postavljajo se tudi lažje smeri. Včasih nikomur ni prišlo na misel, da bi postavil smer z oceno štiri. Bilo je brez veze, res," se je zasmejal Tomo Česen. V težjih smereh pa je zdaj v stene zvrtanih več svedrovcev, ki služijo varovanju. Zato je plezanje bolj varno in postalo je dostopnejše širšemu krogu plezalcev.

Kako se je spremenilo oziroma napredovalo tekmovalno športno plezanje?

Tomo Česen, ki že 22 let bedi nad svetovnim pokalom v težavnostnem plezanju v Kranju, opaža ogromen napredek. Najbolj očitna je razlika v pripravljenosti in kakovosti tekmovalcev, je prepričan: "Povečala se je težavnost plezanja, plezalne smeri so bistveno težje. Poleg tega se je zmanjšala razlika med ženskami in moškimi. Danes punce lahko tekmujejo s fanti. Dejansko so tako dobre. Poleg tega imajo prednost, ker so zelo lahke, prste imajo manjše, zato je za njih manjši oprimek boljši kot za moške oziroma ga lahko zamenja, ker ima manjše roke in podobno."

A ne samo to. Športni plezalci bistveno hitreje plezajo kot včasih. "Na tekmovanjih ni časa za počitek. 'Gas' je od začetka do konca," je ponazoril Česen. Včasih so bile smeri daljše in tekmovalci so se vmes lahko tudi malo odpočili. "Za njih je bilo to v redu, za gledalce pa ne najbolj. Eno plezanje je namreč trajalo dolgo in postalo je dolgočasno," se je zasmejal Česen.

V balvanih se je spremenilo, da se je včasih plezalo predvsem z lastno močjo, danes je bolj pomembno gibanje. "Človek namreč ne more vedno vse preplezati v prvem poskusu. Moraš poskusiti večkrat in šele potem ugotoviš, kako se boš obrnil," je pojasnil Česen.

Razvoj tekmovalnega športnega plezanja je v svoj tok potegnil tudi Slovence. Naši plezalci zapovedujejo smernice vrhunskega svetovnega športnega plezanja. A kaj je njihov adut, da so tako dobri? Kaj jih žene? Tomo Česen je prepričan, da gre za domino efekt. Mladi imajo vzornike na domačih tleh, s katerimi se lahko pogovarjajo, z njimi trenirajo in se od njih učijo. "Ko vidijo, da je uspelo sotekmovalcu, vedo, da lahko tudi njim. Če bi imeli vzornike z drugega konca sveta, ki jih ne bi nikoli videli v živo in se ne bi pogovarjali z njimi, bi se jim zdelo nedosegljivo. Ko pa delajo skupaj, kot ekipa, si izmenjujejo izkušnje, ko jih boljši plezalec gleda kot člana ekipe in ko vidijo, kako trenira, ter da mu je nekaj uspelo, potem natančno vedo, kako morajo delati in potrebujejo samo še motivacijo, da bodo enako delali," je razmišljal Česen in dodal, da se je vse začelo z Martino Čufar leta 2001. Ko je uspelo njej, so vsi drugi, ki so trenirali skupaj, vedeli, da lahko uspe tudi njim. Naučili so se odnosa do športa.

Izkazalo se je, da je majhnost države prednost, saj v velikih državah ni mogoče, da bi športniki pogosto trenirali skupaj. "A najbolj zanimivo je, da bazen slovenskih tekmovalcev ni velik, a so tako dobri. Kar ne morem verjeti, da je to res," je ponosno in z nasmehom poudaril Česen.

Razlika med plezanjem v naravni in umetni steni

Čeprav v obeh primerih plezaš, se športno plezanje v naravni skali zelo razlikuje od plezanja v dvorani. Kot bi šlo za dva različna športa. "Prvo je, da si moraš v skali sam poiskati oprimke, na umetni steni pa so smeri postavljene vnaprej. Na umetni steni točno vidimo, katere oprimke imamo na voljo in si moramo narediti v glavi shemo, načrt, kako se bomo od oprimka do oprimka premaknili, kje in kako ga bomo prijeli, kakšne metode stopanja bomo uporabili, ali bomo plezali dinamično ali statično, kje se bomo ustavili in spočili, da bomo prišli do vrha," je razložila Mina Markovič.

Poleg tega, če pogledamo s tekmovalnega vidika, ima tekmovalec na voljo samo en poskus. "V naravni skali pa moraš najprej sploh poiskati oprimek, potem pa si lahko prav tako narediš okvirno sliko, kako boš plezal – zgodbo med oprimki do vrha. Glavna razlika je, da imaš pri plezanju v naravi več časa, zato lahko plezaš težje smeri, bolje premisliš in imaš neomejeno poskusov," je strnila Markovičeva, ki sicer zelo uživa v plezanju v naravnih skalah.

Kakšna je razlika med balvanskim in težavnostnim plezanjem?

Pri težavnostnem plezanju igra večjo vlogo vzdržljivost. Gre za disciplino, ki je mešanica aerobne in anaerobne aktivnosti. "Podobno kot na primer tek na 800 metrov, s tem da je plezanje precej bolj kompleksno. Ne gre namreč za enakomerno aktivnost, ampak imaš v smeri veliko detajlov. Rešiš neko težavo, potem se lahko 'spočiješ', kar pomeni, da na oprimku dvakrat zadihaš in greš naprej. Imaš pa seveda samo eno možnost. Veš, da boš, če si boš nekaj narobe zamislil ali preveč tvegal, zaključil svoj nastop. In to zna biti precej stresno. Torej, gre za strategijo, kako se boš postavil, katere stope boš izbral, predvsem pa, če lepo plezaš, lahko prihraniš energijo," je pojasnila Markovičeva, ki ji je težavnostno plezanje bolj pri srcu.

Pri težavnostnem plezanju so tekmovalci pred tekmo v ogrevalni coni in smeri ne vidijo. Potem imajo na voljo šest minut, da si jo skupaj ogledajo. Kako si lahko v tako kratkem času zapomnijo vse oprimke oziroma naredijo načrt, kako bodo plezali, kakšno taktiko in tehniko bodo uporabili, nas je zanimalo. Mina Markovič je razložila, da veliko prinesejo izkušnje: "Ko toliko časa plezaš, imajo vsi oprimki in vse, kar je pritrjeno na steno, pomen. Ne vidiš samo nekih kamnov oziroma oprimkov, ampak vidiš med njimi smer, zgodbo. Najprej pogledaš linijo, potem si pot osmisliš – vidiš, kje boš lahko določen oprimek prijel oziroma predvidevaš. Nekateri oprimki so namreč tudi novi in jih ne poznaš. Torej na podlagi izkušenj lahko po obliki predvidevaš, kje se primejo, kje stojijo. V teh šestih minutah si narediš zgodbo, kako boš prišel do vrha. Kako se boš postavil, kje bo najverjetneje treba plezati dinamično, kje bo treba iti bolj počasi, kje se vpenjajo kompleti. Kot bi si zrisal pot od Ljubljane do Maribora," je ponazorila. Seveda nastane situacija, ko določenega detajla ne ocenijo najbolje oziroma jih preseneti. Takrat je pomembna iznajdljivost in hiter odziv, da problem rešijo. "Ogled smeri pomeni, da veš, kaj te čaka. Ko si dejansko v steni, se moraš zanesti na izkušnje in kilometrino, ki ju imaš. Slediš instinktu in plezaš. Ljudje seveda nismo roboti," je strnila Markovičeva.

Na tekmovanju v balvanih tekmovalci plezajo štiri ali pet balvanov. Za vsakega imajo na voljo pet minut, poskusijo pa lahko, kolikokrat želijo. Če vidijo, da določeni gibi ne delujejo, uporabijo druge. "Ta vrsta plezanja zahteva več čiste fizične moči, kar pa je še pomembneje – veliko bolj prideta do izraza tehnika in koordinacija. Kar pomeni, da si sposoben narediti tri prvine naenkrat, na primer se zaženeš in skočiš, ujameš in v trenutku zadržiš nihanje telesa. Da znaš uskladiti vse, kar se bo v enem trenutku zgodilo. Torej gre za skupek prvin, ki jih bo laik morda zaznal samo kot skok," je natančno razložila sogovornica.

Pomembna za uspeh je psihična pripravljenost

A ne glede na vrsto, pri športnem plezanju je pomembna kombinacija moči, gibljivosti, vzdržljivosti in tehnike. "Zelo je pomemben tudi mentalni faktor. Mnogokrat se zgodi, da se takrat, ko se počutiš močnega, začneš zanašati na moč rok, zato pozabljaš na stopanje in tehniko. Plezaš naravnost, na silo, čez vse oprimke in ti na koncu zmanjka moči. Ali obratno. Včasih se ne počutiš, da je vse najbolj v redu, zato plezaš bolj previdno in na koncu tehnika naredi svoje," je primer navedla Markovičeva, ki meni, da je psihična pripravljenost ključna za napredovanje in uspeh v športnem plezanju. "Lahko si še tako dobro fizično pripravljen, a če boš v trenutku podvomil, se boš ustavil in se ne boš več premaknil. Ali obratno, če verjameš: to bom splezal, boš naredil potrebne gibe," je dodala.

'Plezanje je postalo zrel šport'

Nekoč je veljalo, da plezalci svetovni vrh v športnem plezanju dosežejo pri 20 letih, potem se morajo počasi upokojiti. Zdaj je drugače, meja se je premaknila za pet let, kar je plezanje naredilo bolj zrel šport, je prepričana Markovičeva. Plezanje namreč zahteva daljši razvoj – da postane tekmovalec fizično sposoben plezati težje smeri in se je sposoben skoncentrirati nanje ter da razvije dovolj široko bazo tehnik in se nauči, kdaj uporabiti določeno vrsto tehnike. "Na primer: zatikanje pete in prstov, stopanje, določeni premiki s telesom. Da vse to osvojiš, potrebuješ kilometrino. Včasih so bile smeri bolj enostavne. Če si bil lahek in vzdržljiv, si plezal le levo, desno, levo, desno, če povem malo poenostavljeno. Danes so smeri bolj težke, kompleksne, zato mora tekmovalec obvladati večji nabor gibov, za kar potrebuje čas," je pojasnila sogovornica. Poleg tega, ko si starejši, se znaš bolje spopadati s psihičnimi pritiski, znaš pritisniti nase. Čas ti prinese izkušnje, kako se prebijati iz sezone v sezono in kako uskladiti vse skupaj.

In kaj je največji čar športnega plezanja? "Plezanje je zame lepota gibanja v navpičnicah. Gre za šport, ki je kot ples, po drugi strani pa zahteva zelo dobro fizično pripravljenost, ki je osnova, da lahko uspešno plezaš naprej. Pri tem športu se vedno srečuješ z novimi gibi, novimi izzivi in vedno si lahko postaviš mejo, ki jo želiš doseči, h kateri stremiš," je strnila misli Mina Markovič, ki že 20 let diha za poezijo v steni.