Bunker 42 – spomin in opomin na mračne čase

Bunker 42 sestavljajo številni tuneli, zaklonišča, bunkerji, skladišča in katakombe. Mnoge podzemne prostore še dandanes varujejo v tajnosti, večina pa jih je vendarle odprta za "smrtnike". Najbolj znano moskovsko podzemno zaklonišče – Bunker 42 – najdemo v bližini znane postaje te ruske veleprestolnice Taganskaja. Navzven prav nič ne kaže, da se znotraj skriva pravo podzemno mesto. Bunker, ki seveda ni edini takšen pod Moskvo, je pa najbolj znan, je le dobre tri kilometre oddaljen od Kremlja in vodi v srce mesta. Železov betonski labirint zavzema kar 18 nadstropij podzemnega prostora. Sprehod skozi temne galerije tega gigantskega labirinta, ki vodi do nadzornega centra, je v tišini prav zastrašujoč. Ob slabi svetlobi, svetilke so bolj ali manj "vzorčne", je prisotna mučna tišina, ki jo sem in tja zmoti podzemna železnica. Hladen in težak zrak naredi glas turističnega vodiča še bolj globok, mogočen in celo zastrašujoč, tako da je splošni vtis še močnejši.

Graditi so ga začeli leta 1951 na ukaz Josipa Visarijonoviča Džugašvilija Stalina, odprt pa je bil že po smrti nekdanjega ruskega diktatorja leta 1953, in sicer na tehnologiji izgradnje moskovske podzemne železnice.

Vhod v bunker ščiti skoraj osem metrov debela betonska plošča, ki se skriva za lažno hišo iz začetka 19. stoletja. Podzemno skladišče najdemo na globini točno 65 metrov, je v istem nadstropju kot krožna proga moskovske podzemne železnice, visoko pa je kot zgradba z 18 nadstropji. Bunker je "posledica" zloglasne hladne vojne in jedrske konfrontacije med dvema oblastema – Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike. Zgrajen je bil tako, da brez težav "odbije" posledice jedrskega udara, opremljen pa je tako, da v njem lahko "stanovalci" živijo dlje časa. Podzemni kompleks se razprostira na več kot 7000 kvadratnih metrih in je sestavljen iz štirih sistemov tunelov. Objekt je bil zgrajen kot zaklonišče tudi za poveljstvo letalstva daljšega dosega in je imel primerno infrastrukturo ter opremo za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, zato bi lahko v primeru jedrskega napada na Moskvo služil kot poveljniško središče.

Temperatura zraka v bunkerju je ves čas 16 stopinj. Svojo zdajšnjo podobo je dobil v šestdesetih in v začetku sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so ga tudi dokončno opremili. Notranjepolitične težave in drago vzdrževanje bunkerja so vodili k zaprtju, uradno so ga "zapečatili" leta 1996. Tako je bilo polnih ducat let. Zdaj so v bunkerju bar, klub in razkošna restavracija. Velezaklonišče je še vedno v prenovi, majhen del pa bo (je) ohranjen, kot muzej hladne vojne. Pred skoraj točno dvanajstimi leti so v bunkerju odprli muzej hladne vojne. Gre za interaktivni muzej: obiskovalci si lahko oblečejo vojaško uniformo iz časa SZ in celo primejo orožje iz tistega obdobja, se sprehodijo s čelado na glavi in v zaščitnih oblačilih po tajnih tunelih, za kontrolnim pultom se lahko preizkusijo v vlogi vezistov ali sprožijo jedrske bojne konice s pritiskom na zloglasni "rdeči gumb". Razumeli ali vsaj občutili boste, kako se je osebje počutilo 65 metrov pod zemljo, na ogled je tudi prva sovjetska jedrska bomba polne velikosti RDS-1, ki je bila izdelana v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Lahko si ogledate še film o obdobju hladne vojne, lahko spoznate način komunikacije tistega časa ...

Meščani glavnega ruskega mesta radi rečejo, da obstaja Moskva nad zemljo in pod njo (zemeljska in podzemna Moskva). Podzemna Moskva je kompleks predorov in temnic, ki predstavljajo zapuščino starodavnih časov in časov sovjetske dobe.

Za obisk muzeja se organizirajo skupine (ne več kot) ducat ljudi, čeprav obstaja tudi možnost individualnega obiska nekdaj najbolj skrivnega objekta Sovjetske zveze. Vhod v bunker se strogo izvaja z dežurnim uradnikom. Čas izleta je eno uro in pol in poteka (zgolj) s pomočjo vodnika. Vhod v bunker je narejen skozi mogočna zelena vrata z rdečo zvezdo. Takoj za neprepustnimi vrati, teža le-teh znaša kar dve toni, je še dvoje (zaprtih) vrat. Ko so zaprta, se med njimi napajajo z zrakom, hkrati pa blokirajo vhod od zunaj. Oseba, ki je prihajala z "okužene" površine, je lahko vstopila v poseben oddelek, kjer je bila zagotovljena "protikontaminacijska prha", posameznik je prejel še čisto uniformo. Za vrati je bila lestev, s katero so se spuščali v globino. Tisti, ki so želeli, so lahko uporabljali dvigalo. Na dnu je bila kontrolna točka zaposlenih v objektu.

V bunker se je uradno lahko vstopalo skozi štiri vhode. Ljudje so uporabljali različne.

V preteklosti, tako trdijo vodiči, je vsak posameznik vedel zgolj za en sam vhod, ostalih ni poznal, niti ni smel vedeti za njih. V glavni operacijski sobi, v kateri se je (naj bi) dogajal nadzor, sta bila ves čas dva uradnika. Nedaleč stran so bili prostori takratnega voditelja Stalina. Prav on je po koncu druge svetovne vojne in ob začetku hladne vojne zaukazal izgradnjo bunkerja. Ob njegovi delovni pisarni je stala še sejna soba, kjer naj bi se sprejemale vse glavne odločitve. Pod njo kontrolna oziroma operacijska soba, ki bi nemudoma lahko odreagirala na odločitve, sprejete v glavni sejni sobi. Tudi tiste o začetku morebitnega jedrskega spopada. To se na srečo ni zgodilo, bunker pa so, zanimivo, uradno odprli le nekaj mesecev po smrti Stalina. Kako simbolično.