Nadala ni, kaj zdaj?

Vsi smo vedeli, da bo ta trenutek prišel. Najprej se je poslovil Roger Federer, Andy Murray se kljub ogromnim težavam s poškodbami še vedno trudi, a ni več igralec, ki bi bil sposoben doseči zaključne faze največjih turnirjev na svetu. Nato je tu neuničljivi Rafael Nadal. Igralec, ki se je v zadnjih letih vedno znova ubadal s številnimi poškodbami, ampak vedno nastopil na OP Francije in skoraj vedno turnir tudi osvojil. Natančneje, zmagal je štirinajstkrat v zadnjih osemnajstih letih. To pomeni, da so poleg njega od leta 2005 pokal na centralnem igrišču Philippe Chatrier dvignili zgolj Stanislas Wawrinka (1), Roger Federer (1) in Novak Đoković (2) .

Nadal seveda še ni zaključil svoje bogate kariere, in če proti nekomu v športu nikoli ni smotrno staviti, je to on. Napovedal je, da bo naslednja sezona njegova zadnja in zagotovo bo naredil vse v svojih zmožnostih, da naslednje leto še zadnjič osvoji turnir, ki je njegovo teniško pot najbolj zaznamoval. Kljub temu je tu novo obdobje obetavnih mladeničev, ki na velika vrata trkajo že leta. Novak Đoković je trenutno edini starešina, ki slavja željni hordi teniških bojevnikov s teniškim loparjem v rokah stoji na poti. 

Z Nadalom sta po številu osvojenih lovorik na grand slamih (22) izenačena. Ob odsotnosti Nadala in Murrayja bo na letošnjem Rolandu Garrosu poleg Srba nastopilo zgolj pet teniških igralcev, ki so do zdaj dvignili pokal na enem od štirih velikih turnirjev. Wawrinka, Carlos Alcaraz, Marin Čilić, Dominic Thiem in Danil Medvedjev imajo med seboj skupaj sedem naslovov. Nadal jih je na svojem računu imel toliko daljnega leta 2010. Đoković jih je zbiral malo dlje in to število dosegel 'šele' v svoji deseti profesionalni sezoni leta 2014. Tenis je neizprosen šport,  v katerem velika večina igralcev in igralk v sezoni večkrat izgubi, kot zmaga. Doseči raven, na kateri zmaguješ vsaj toliko pogosto kot izgubljaš, je na turnirjih ATP skoraj nemogoča misija. Le vprašajte 19-letnika Giammarca Gandolfija in Lorenza Ferrija, zadnja igralca na ATP lestvici, ki skupaj zasedata 2009. mesto. Igralcev na tej lestvici je skupaj še veliko več, saj jih ima kar 356 isto število točk kot omenjena Italijana. Koliko točk ima teh 356 igralcev? Eno. Tudi to točko bodo naslednje leto morali braniti. Skratka, to, kar sta Nadal in Đoković v svoji karieri dosegla, je neverjetno.

Vzpon Carlitosa?

A narava športa je taka, da tudi največje velikane lovijo malčki z velikimi sanjami. Le vprašajte Alcaraza. 20-letnik iz Murcie je do zdaj samo preko nagradnih skladov s turnirjev na svoj račun prejel kar 15 milijonov evrov zaslužka. Njegova usoda ni enaka tistih na dnu lestvice, saj je čudežni deček na svojih prvih 154 tekmah zmagal kar 120-krat. Ob odhodu Nadala je njegov nasmejani rojak njegov naravni naslednik. Množice navijačev po celotnem svetu je že očaral, njegove tekme na slehernem turnirju so venomer razprodane. Kljub temu pa ima na svojem računu zgolj lansko OP ZDA. Osvojil ga je zasluženo, čeprav bo poleg njega vedno majhna zvezdica, ki bo opozorila na dejstvo, da na tem turnirju nista nastopila največja vseh časov Nadal in Đoković. 

Španec kljub neverjetni razliki v številu osvojenih lovorik v Pariz prihaja kot prvi nosilec in eden od glavnih favoritov, po mnenju nekaterih celo glavni. Na koncu koncev je v medsebojnih dvobojih bolj uspešen od Đokovića. Sicer sta igrala zgolj enkrat, ko je Španec lani v polfinalu turnirja v Madridu premagal Srba in se svetovni teniški javnosti predstavil v najboljši luči. Đoković v Parizu letos ni niti drugi nosilec. To pomeni, da bi se dvoboj, ki ga vsi čakajo že leto dni, najverjetneje zgodil še pred finalom.

Ruski kralj trolov?

Drugi nosilec bo Danil Medvedjev, ki je letos končno premagal domnevo, ki jo je sam ustvaril. Dolgo časa je bil prepričan, da je na peščeni podlagi slab igralec, ampak nedavni naslov v Rimu mu je v pravem času vlil dozo samozavesti, ki je prepotrebna za osvojitev tako velikega turnirja. Rus je poleg Wawrinke edini, ki je Đokovića premagal v finalu turnirja za grand slam. 

Ta izkušnja je neprecenljiva, česar se najbolje zaveda prav Đoković. V polfinalu OP ZDA leta 2011 je s tremi grand slami 'v žepu' stal nasproti velikega Rogerja Federerja, ki je v tistem trenutku na svojem računu imel 16 tovrstnih lovorik. Federer je v petem nizu vodil 5:3 in imel dve zaključni žogi za vstop v finale. Občinstvo v New Yorku je bilo na njegovi strani in delovalo je, kot da se Srb ne bo mogel rešiti. Đoković je kar četrt vseh porazov v svoji karieri doživel proti zgolj dvema igralcema, verjetno veste, katerima. A v najtežjih trenutkih se največji rešijo iz najglobljih brezen. Srb je kljub dobremu servisu Federerja v svojem slogu vrnil neulovljivo žogo in roke dvignil v zrak. Na koncu je Švicarja premagal in osvojil turnir. Dovolj je bilo porazov, dovolj dokazovanja in dovolj podrejenega položaja. Od tistega 'match pointa' naprej je Srb osvojil 19 naslovov za grand slam, Federer pa 'zgolj' še štiri. Železo, iz katerega bo slej ko prej zgrajen njegov kip v Beogradu, se je brez dvoma kovalo v najmočnejšem ognju. 

"Kar nekaj let, ko sem bil zelo blizu, nisem uspel osvojiti turnirja za grand slama in naučil sem se ogromno. Na srečo sem v svoji karieri v najtežjih trenutkih večkrat zmagal, kot izgubil. Nisem obupaval, bil sem potrpežljiv in verjel sem v svoj proces in svojo pot. Zaradi bitk s Federerjem, Nadalom in Murrayjem sem bil močnejši," je nedavno priznal Đoković. Poleg njega, Alcaraza in Medvedjeva v krog favoritov za zmago na letošnjem Rolandu Garrosu lahko štejemo še enega mladeniča, Danca Holgerja Runeja. Tu so tudi Casper Ruud, Jannik Sinner in Stefanos Cicipas. Odpisati ne smemo niti Aleksandra Zvereva, ki je v lanskem polfinalu v Parizu pred hudo poškodbo gležnja pošteno namučil Nadala. 

A vsi omenjeni nimajo tega, kar ima Đoković. V svoji preteklosti nimajo nešteto trenutkov, ko bi na robu zares velikega uspeha lahko brez obsojanja obupali in na koncu niso. Zakaj? Ker so jim Federer, Nadal in Đoković v zadnjih 20 letih ukradli vse te izkušnje. V najtežjih trenutkih so vedno znova blesteli prav oni trije. Ne tako daleč v prihodnosti tudi Đokovića ne bo več na ATP lestvici. V nekem trenutku bo padel na 2009. mesto in kmalu za tem bo z njegovega računa izbrisana zadnja točka. Oblaki se bodo umaknili in tisti, ki se bo iz sivine povprečja povzpel najvišje, bo na soncu zasijal najmočneje. Do takrat pa bosta Nadal ali Đoković na Rod Laver areni, igrišču Philippe Chatrier, centralnem igrišču All England kluba in stadionu Arthur Ash vedno glavna favorita in tudi letos v Parizu zaradi Srba ne bo nič drugače.