Podmladek, edini trdni temelj celjskega rokometa? Ne, tudi gledalci!

Kam gre celjski rokomet? Kdaj bo konec te sezone in mučenja? Kdaj bo odstopilo vodstvo kluba? Koga še zanima RK Celje Pivovarna Laško? Tisti, ki so na predzadnji domači evropski tekmi sezone ob gostovanju zadnjih zmagovalcev Lige prvakov prestopili dvorano Zlatorog, videli tekmo, uživali v vzdušju, spili pivo in pojedli pokovko, si tega vprašanja ne zastavljajo več. Pogled na tribune že dolgo ni bil tako lep, več kot 3000 ljubiteljev (približno 50 podpornikov Magdeburga) rokometa je prišlo izrazit podporo eni najmlajših zasedb v zgodovini celjskega kluba, ti pa so se jim oddolžili s srčno borbenostjo, ki jih je na trenutke pripeljala celo do le dveh golov zaostanka za slovitim tekmecem, ki na vsakem koraku spominja na pivovarje iz časa debelih krav. 

Medtem ko se v Sloveniji pogovarjamo o tem, da je uporaba VAR nujna za izboljšanje kakovosti sojenja na prvenstvenih obračunih in čigav strošek je to, ima Bennet Wiegert, trener Magdeburga, poleg table piši-briši še svoj računalnik, s katerim išče ustrezno kombinacijo igralcev za določene formacije celjske obrambe. Sliši se smešno, ampak gostovanja v Celju Nemci niso vzeli z levo roko. Četudi so preteklo sezono v Kölnu visoko v zrak dvignili pokal, namenjen zmagovalcem najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja. Brez podcenjevanja, z igranjem na vso moč, z zavedanjem, da bodo tekmeca v določenem trenutku zlomili. In so ga. 

Izkoristili so praktično vsako napako slovenskih prvakov, minute izključitev, bili za popuščanje kaznovani, saj so se jim Celjani v nadaljevanju približali na vsega dva gola zaostanka, kar je spodbudilo navijače h glasnemu spodbujanju. A jasno je bilo, da bo črnih minut Magdeburga konec, da bodo izkušnje in individualna kakovost prišle do izraza. In so. Malo je bilo tistih, ki bi zaradi poraza pivovarjev z desetimi goli razlike (37:27) dvorano zapustili predčasno, ki ne bi sodelovali pri stoječih ovacijah rumeno-zelenim, ki se ne bi odločili za prihod na igrišče po zvoku sirene ob izteku 60. minute. Ja, v Celju je rokomet doma, to ve staro in mlado, tisti, ki so z rokometom živeli, si zaslužili z njim dobro pokojnino ali pa si s pomočjo nekoč evropskega velikana zgradili kariero vrhunskega rokometaša, prigarali vstopnico v mogočnejšo sredino.

Pajović, Vugrinec, Bezjak, Tamše ...

Dejstvo je, da so spektakli, kot je bil v Celju – zmagovalec Lige prvakov ne pride vsak dan – magnet za gledalce. Videti na tribuni člana zlate celjske generacije Renata Vugrinca, sicer nekdanjega člana Magdeburga, Marka Bezjaka, ki je še lani nosil dres nemškega giganta in z njim zasedel evropski prestol, selektorja Avstrije Aleša Pajovića (otrok Celja Pivovarne Laško), uspešnega slovenskega trenerja Branka Tamšeta – se ne zgodi vsak dan. Priljubljeni Bezo je končal v slačilnici nemškega kluba, se družil z nekdanjimi soigralci, Pajović (nekoč igralec Magdeburga) sprejemal čestitke Nemcev za neverjetno evropsko prvenstvo, na katerem je z Avstrijo navdušil rokometno Evropo ...

Vse to se je dogajalo v Zlatorogu. In če se vrnem na začetek pisanja – celjski rokomet je zašel z začrtane poti, dogajalo se je že v preteklosti, zgodilo se bo zanesljivo tudi v prihodnosti, a praviloma so jih boleči rezultatski udarci okrepili in so se na igrišče vrnili močnejši. Med evropsko elito niso konkurenčni, utrujenost od Lige prvakov pa se je prelila na slovensko sceno, kjer ne dominirajo kot v preteklosti. Odstop vodstva kluba? Tistega dne, ko bo jasno, kdo stoji za zgrešenimi potezami, ko gre za okrepitve oz. ko bodo prišli ljudje z energijo, lastnimi sredstvi, željo po podrejanju klubskem interesu in zasledovanju cilja, imenovanega lepši in uspešnejši jutri kluba. 

Koga še zanima RK Celje Pivovarna Laško? Moral bi zanimati vse, od vrha Rokometne zveze Slovenije naprej. Vzgojeno ali pa kaljeno v Celju je vselej predstavljalo dodano vrednost izbrani vrsti. Zadnji primer je Aleks Vlah, ob največjih uspehih pa je bilo teh še veliko več. In prav iz Celja so odhajali v najboljše klube na svetu. Barcelona, Telekom Veszprem, Kielce, THW Kiel ... seznam je dolg, ugled celjskega in posledično slovenskega rokometa pa načet. Tisti, ki si v Ligi prvakov nabirajo izkušnje na mednarodni ravni, stari med 20 in 25 let, bodo ključni gradniki reprezentance ob menjavi generacije, ki se nezadržno bliža.

Zgodbo nasloniti na trden steber

V Celju so se bili zaradi pomanjkanja denarja primorani nasloniti na steber, imenovan mlade selekcije. Iz mladinskih vrst so na evropski parket, ko je nastala vrzel na področju vratarjev, postavili danes 22-letnega Gala Gabrška. Tim Cokan (22 let) na položaju desnega krila prevzema odgovornost, trese mrežo velikanov, kjer koli se pojavi, Mai Marguč je nekdo, ki bi lahko šel po stopinjah slednjega, proti Magdeburgu je na teren stopil Tio Malović. Iskati trdnost v denarju je nesmisel. Nikoli, niti v zlatih časih slovenskega rokometa, iz svojega žepa ni dajal praktično nihče. 

Zagotavljali so denar uspešnih podjetij, ki so jih vodili. Dokler je bilo to mogoče. Dokler niso pristala v tujih rokah oz. je nastopila gospodarska kriza. A po vsaki krizi nastopijo tudi lepši časi in rokomet, nekoč najuspešnejši med slovenskimi kolektivnimi športi, na ta trenutek še čaka. Mnogi garajo, da ne bi bili odvisni zgolj od sponzorjev, ustvarjajo, a na žalost navijačev prodajajo. Zakaj? Ker ob močno omejenih sredstvih težko preživijo. In ta hip v Sloveniji ni rokometnega kluba, ki bi lahko držal priključek s tistimi, s katerimi bi se želeli primerjati, jih premagovati.