Marjan Fabjan, trener brez kompromisov

Marjan Fabjan je glavni režiser vrhunskih uspehov slovenskega juda v zadnjem desetletju. Prva odličja na evropskem prvenstvu leta 2002 v Mariboru in potem od tam strmo navzgor, vse do olimpijskega prestola. Odkril je pravi recept, kako iz slovenskih deklet na tatamiju izvabiti najboljše. V zadnjem času tempu deklet z uspehi sledita še Rok Drakšič in Matjaž Trbovc, sicer pa so poleg Urške Žolnir glavne adutinje za visoke uvrstitve na tekmovanjih še Lucija Polavder, Ana Velenšek, Vesna Đukić, Tina Trstenjak …“Fabjan Dojo” na Lopati in dodatna lokacija nekaj sto metrov nižje na cesti proti Celju so polni uspehov željnih judoistov in judoistk, namestitveni šotor in telovadnica pa se med pripravami, ko pod njegovim vodstvom želi in hoče trenirati na desetine borcev in bork, ponoči spremenita v hotel za judoiste. Asketska namestitev brez pretiranega udobja, zgolj osnovna higiena, prehrana in postelja, ko po treningih izmučen padeš vanjo. ''Včasih jih je toliko, da je premalo prostora, potem jih povabim kar k sebi v hišo. Spijo tudi v mojem majhnem muzeju športa, pa pri kakšnem sosedu …,'' je pred leti dejal Fabjan. Že takrat se je vedelo, da uspehov še zdaleč ni konec. In zdaj je tudi on tako kot Žolnirjeva pozlatil svoje olimpijske sanje. Dosegel je največ, kar se v judu da. A ostaja trdno na tleh, kot zmeraj. ''Veselili se še ne bomo, saj imamo še tekmovanja, še dve moji varovanki nastopita tukaj v Londonu. Želim si, da bi se vsi skupaj poveselili, najboljše ko pridemo domov v klubu. Tukaj žal časa za slavje ne bo, moramo gledati naprej, še dve imamo v ognju,” je po osvojenem odličju z Urško Žolnir mirno razložil Fabjan. Njegov oster, grob in skoncentriran pogled je bil po kolajni le drugačen kot sicer. Videti je bilo veselje, čeprav skakal ni. Ostaja osredotočen za naprej.

''Ne vem, kako je drugje, ampak pri nas je tak red. Tega se držim, zaradi česar sem sicer že imel probleme, ampak sem vztrajal pri svojem načinu, šel v ta ‘riziko’ in na koncu se je pokazalo, da imam pravo šolo,'' je dejal. Kolajno je čutil že zjutraj. ''Jaz vem in vidim človeka, ko vstane. Čutim, če lahko kaj naredi ali ne more. Tudi pri Urški sem vedel, da bo. Se je že zgodilo, tudi na drugih tekmovanjih, da sem zjutraj videl, da ne bo, pa sem potem čez dan poskusil vse, da bi jo motiviral, a včasih ne gre,'' je razložil svoj sedmi čut za osvajanje odličij. Tudi na dan zlate kolajne ni bilo nič drugače. Hrabro, ostro, dostojanstveno … Korak za korakom, kot vsakič pred veliko tekmo. ''Danes sem pazil na vsako besedo, že od pozdrava dobro jutro naprej. Desetkrat sem premislil, kaj bom rekel, da ne bom s čim pokvaril njene koncentracije. Najpomembnejše je bilo, da se ni obremenjevala s posameznimi tekmami, ampak sem ji samo ‘vbijal’ v glavo, prva, prva, prva moraš biti. Ne druga, tretja …, prva! Povedal sem ji, da so velike razlike med drugim, tretjim in petim mestom. Zlato je tukaj, zdaj gremo naprej,'' je še dejal Fabjan, povsem predan svojemu delu. ''Upam in želim si le, da bo judo zaradi teh dosežkov postal bolj prepoznaven pri nas, bolj priljubljen in da si bo pridobil veljavo, ki si jo zasluži,'' je ob uspehu še dejal Fabjan.