Ne glede na vse krivice, ki so se dogajale v Zagrebu, so slovenski rokometaši pokazali, da so večji od vseh, ki jih skušajo zaustaviti in vsem po svetu, ne le Slovencem, dokazali, kaj vse se da doseči, če verjameš vase, v svojega soigralca in v svoje srce.
Mar ni zanimivo, da sta bili potrebni dejanji dveh (prej) nepoznanih Romunov in Litovcev, da se je preko rokometa združila cela Slovenija. Rokometaši so v Zagreb odpotovali brez velikega "pompa" in pričakovanj javnosti. A zakaj? Vendarle so lastniki BRONASTE medalje z zadnjega svetovnega prvenstva. Pozor, govorimo o SVETOVNEM prvenstvu. To, kar je lani uspelo fantom Veselina Vujovića, ni še nobeni ekipi v samostojni Sloveniji. A če kaj, so slovenski rokometaši dobro vedeli, da se v enem letu veliko spremeni in da ni časa za spanje na preteklih dosežkih. Na Hrvaško so se tako odpravili z realnimi cilji, a se ob enem še kako zavedali svojih zmožnosti. Prvi cilj je bil uvrstitev v glavni del tekmovanja, tihi pa polfinale. A, da pokažejo vse svoje znanje na parketu, so bili zaradi takšnih in drugačnih razlogov, močno omejeni in na trenutke praktično onemogočeni.
Pa začnimo tam, kjer se vse skupaj po navadi začne, torej na začetku. Zagrebška odisejada se je tako začela s tekmo z Makedonijo. S staro znanko z rokometnih parketov in eno izmed ekip, ki je "padla" na poti do lanskega, zgodovinskega brona. Kljub ne (pre)veliki medijski izpostavljenosti je v Zagreb priromalo več tisoč slovenskih ljubiteljev rokometa. Veselo so prepevali, tudi za gostitelje Hrvate so pripravili zanim napev. Po ulicah Zagreba je odmevalo: "Se spomnite lanskega leta?" S tem so seveda hrvaške ljubitelje rokometa spomnili na tekmo za tretje mesto na lanskem prvenstvu v Parizu. A hitro se je ta refren obrnil proti slovenski reprezentanci. Po tekmi z Makedoniji se bodo namreč vsi še kako dobro spominjali "letošnjega leta" in prizorov, ki so se dogajali na tekmi z Makedonci. Na uvodni tekmi Slovencev so na plano "pricurljale" vse nepravilnosti v rokometu, ki mečejo temno luč na izjemno zanimiv, atraktiven in dinamičen šport. Mlajše generacije ga rade igrajo, a ga bodo vse manj, dokler se bodo podobne stvari dogajale. Da ne bo pomote, slovenski rokometaši so tekmo odigrali slabo, pod svojimi zmožnostmi. To so tudi priznali, a vseeno niso odigrali tako slabo, da bi si zaslužili poraz. Porazila jih ni zgolj Makedonija, porazil ju je tudi romunski sodniški dvojec. A to je bil zgolj začetek, povod v nekaj večjega, v nekaj, kar je pošteno streslo temelje rokometne institucije in pod velik vprašaj postavil integriteto delovanja evropske rokometne zveze.
Poraz z Makedonijo je tako močno otežil nadaljno pot Slovencev na letošnjem rokometnem prazniku na Hrvaškem. Fantje so bili potrti, a nikakor poraženi. V en glas so zatrjevali, da ne morejo imeti še enega slabega dne, kot tudi ne morejo biti še drugič zapored žrtve komičnega in nepravičnega sojenja. A kaj, ko imajo določeni ljudje na zelo visokih položajih, drugačne ideje in poglede na prelepo igro z žogo. In tako na oder stopita dva moža – Mindaugas Gatelis in Vaidas Mazeika. Še nikoli pred tekmo z Nemčijo niste slišali za njiju? Nič hudega, malokdo je. Sedaj pa ju pozna celotna Slovenija in tudi večji del rokometne Evrope. Slovenski rokometaši, po besedah selektorja Vujovića prikažejo eno najboljših predstav, od kar Črnogorec sedi na klopi nekdanjih evropskih podprvakov. A tudi to ni bilo dovolj, da Slovenija v šestnajstem, pozor, prav ste slišali, ŠESTNAJSTEM poskusu ni uspela na uradni tekmi premagati aktualnih evropskih prvakov. Četudi dokažeš, da lahko "veliko" Nemčijo premagaš na parketu, se je pač nekdo odločil, da je ne smeš. In tako se bo za vse večne čase v zgodovino rokometnih tekem zapisalo znamenito pokrivanje s črno rjuho in sprejetje odločitve, ki ni zapisana v nobenem rokometnem pravilu. Kako je to mogoče, se vprašate? Več kot očitno je, da je mogoče in da se pravila lahko spreminjajo tudi med potekom obračuna. Težko se je spuščati v sodniške odločitve, saj so na koncu dneva vendarle oni strokovnjaki za sojenje, mi - javnost - pa smo vsi lahko "pametni" pred televizijskimi zasloni, ali na tribunah.
A, kako ne bi bili? Če pa se vse to dogaja pred tvojimi očmi in je naknadno utemeljeno še z dejstvi. Lahko bi protestirali, lahko bi uprizorilo vstajo in se zbrali pred poslopji evropske rokometne zveze. Pa bi to prineslo želeni učinek? Verjetno ne. To sega globlje, globlje od vseh nas. Kapo dol Rokometni zvezi Slovenije za pogum in za grožnjo, da bi reprezentanca zapustila evropsko prvenstvo. A po tihem smo vsi nekako vedeli, da se to ne bo zgodilo. Vodstvo RZS preveč spoštuje fante, ki se na parketu s srcem in včasih tudi s krvjo borijo za njih, za grb, za vse nas, za Slovenijo, da bi sprejeli tako težko odločitev. Ne, odhod domov ni poraz. Čeprav si mnogi sedaj mislijo, da je bilo to veliko govoričenja in nič od dejanj. A potrebno je pogledati celotno sliko in razmišljati na dolgi rok. Opozorjeno je bilo. Pandorina skrinjica je odprta in le še vprašanje časa je, kdaj se bo še kakšna zveza prebudila in se pridružila stališčem, ki jih zagovarja RZS. Ni potrebno, da jih je veliko, dovolj je že nekaj in potem se bo morda začelo kolo vrteti v pravo smer. To si šport zasluži, to si zaslužijo generacije, ki prihajajo in ne nazadnje si to zaslužijo gledalci, ki šport spremljajo. Mar nenazadnje se ne igra prav za nas? Nas, ki si ob gledanju grizemo nohte, podoživljamo vsa možna čustva in vsak uspeh jemljemo kot naš osebni uspeh.
In uspeh je na koncu to, da so se slovenski fantje uspeli zbrati, pozabiti na vse in še zadnjič v Zagrebu stopiti na parket in odigrati najpomembnejšo tekmo prvenstva s Črno goro. Prepričani, da v tretje res gre rado in da jim sedaj nič več ne more do živega, so stopili na parket in v luči vsega odigrali korektno, profesionalno tekmo in se brez večjih težav uvrstili v drugi del tekmovanja. A bolj kot ta zmaga v oči bode odnos fantov. Ko sem jih spremljal na zadnjem treningu pred tretjo tekmo, sem se ves čas spraševal. Pa je to prva tekma prvenstva? Mar nismo bili že na dveh tekmah prej oškodovani. Verjamem, da je fante nekje globoko bolelo in jih mučilo, a tega niso kazali. Bili so nasmejani, veseli, se ves čas norčevali drug iz drugega, se šalili in trenirali z nasmeški do ušes. Tu, fantje, vam dam jaz kapo dol. Tu, ste pokazali in dokazali vso svojo veličino in kar je najpomembneje, veliko srce. In tudi ob porazu vam tega nihče ne bi očital in vam nihče ne bi tega vzel. To ste ustvarili sami, postali ste družina in ustvarili vez, ki vas bo vezala do konca življenj.
Eno poglavje se končuje in nemudoma se začenja novo. Tako združeni, kot še nikoli doslej, slovenski rokometaši odhajajo v Varaždin. Ne v iskanju pravice in zadoščenje nad krivicami, ki so jim bile storjene. Ampak s preprosto miselnostjo. Fantje na drugi del prvenstva odhajajo igrati rokomet. In to je najbolj pomembno, saj nenazadnje so zaradi tega pripotovali na evropsko prvenstvo. Niso prišli sem, da bi se prerekali o sodnikih in o spornih in nejasnih pravilih. Oni bi radi govorili na igrišču, saj je to jezik, ki ga govorijo najbolje. In s takšno igro, ki so jo prikazali v Zagrebu, ni skrbi, da je slovenski rokomet v dobrih rokah. Upamo lahko, da je vse slabo že za njimi in da se krivulja obrača navzgor. Za slovensko javnost so že sedaj prvaki, a to ne prinese medalje okoli vratu. V svojih očeh so zmagovalci, a to jim ni dovolj, želijo še več. In s takšno miselnostjo je tudi v Varaždinu mogoče prav vse. #zanaše
KOMENTARJI (140)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.