Celjane še vedno boli srce!

Še danes, najverjetneje pa tudi jutri in pojutrišnjem: Tako dolgo bo srce bolelo vsakogar od 5207 navijačev, ki so stopili v Zlatorog, da od blizu vidijo, kdo so rokometni vesoljci, oblečeni v drese slovite Barcelone. Videli so jih, a tudi njihovo ranljivost, ko so se z njimi poigravali slovenski prvaki, ki v nobenem pogledu ne sežejo 11-kratnim zmagovalcem Lige prvakov do kolen. Zoperstavili so se jim s sproščenostjo, golobradim vratarjem Galom Gaberškom in željo, da ne razočarajo svojih zvestih podpornikov. Alem Toskić pred tekmo ni potreboval posebnega motivacijskega vzvoda, saj je bila nasproti zvezdniška zasedba trenerja Antonia Ortege, ekipa brez šibkega člena, a na igrišču so Celjani razkrili vse slabosti v igri.

59 minut in 30 sekund so jih spravljali v obup in dvigovali srčni utrip navijačev do roba infarkta. Gledalci so stali na nogah, žvižgali, obupavali in se spet veselili. Tekle so solze ob navdušujočih potezah rumeno-modrih. Zlatorog je gorel v najlepši podobi, na igrišču pa so mladci z redkimi izkušenimi posamezniki grizli vsak košček igralne podlage, da bi dosegli nekaj, o čemer sanjajo vsi, ko jim nasproti stoji katalonski ponos. A vsem v dvorani je bilo jasno, da se Barcelona ne bo predala do zvoka sirene, ki označuje konec tekme. In vse do 50. minute je celjska barka imela gorivo, moč, energijo in fokus. Ko so do izraza prišle vse (ne)razumljive izključitve slovenskega predstavnika med evropsko elito, pritisk, ki ga je na delivce pravice izvajala klop Barce v sestavi: legendarni švedski vratar Tomas Svensson, nekdanji zvezdnik ruske izbrane vrste Konstantin Igropulo in že omenjeni Ortega, ki je zadnjo četrtino dvoboja pogosteje stal debelo v igrišču, so se zašibila kolena tudi avstrijskima delivcema pravice Radojku Brkiću in Andreju Jusufhodžiću.

A to je Barcelona, klub, ki ima v rokometnem svetu nadmoč in se ga bojijo vsi. Ugled, ki si ga je treba prigarati na in izven terena. In ni slučaj, da mora imeti klub, kot je celjski, še nekaj več, da bi lahko premagoval največje. Že posnetki odsekov tekme, ko je bila Barca pred domačimi gledalci v podrejenem položaju proti celjskim mladeničem, potrjujejo, da igrišče ni edino merilo. Gledalci so to videli, rokometni poznavalci razumeli. Ne čudi, da je nekomu prekipelo in je na teren priletelo pivo, če bi se igralo v legendarnem Golovcu, pa bi se v določenih trenutkih odvijal festival metanja kovancev. 

A dejstvo je, ni sramota izgubiti z Barcelono (28:27), ki je bila na kolenih debelih 59 minut. In to so gledalci razumeli. Dolgo niso odšli iz dvorane, aplavz je bil enak tistemu, ki so ga Toskićevi izbranci deležni ob zmagah na evropski ravni. Vedo, kdo je bil zmagovalec in ta debata se v najbolj rokometnem slovenskem mestu odvija še danes. Ne le v lokalih, kjer posedajo rokometni trenerji, ampak kamor koli stopiš. Četudi je od tekme minilo že več kot 24 ur. Kako bi šele bilo, če bi imeli v najboljšem slovenskem moškem rokometnem kolektivu dve točki več in bi bile njihove možnosti za napredovanje v drugi del tekmovanja bolj realne. A gledalci so Zlatorog zapuščali z zavedanjem, da si ta zasedba zasluži podporo, četudi jih proti Aalborgu čaka zadnja evropska preizkušnja letošnje sezone.