Tako je končana še ena zgodba slovenska športa. Morda ne tako uspešna, kot smo v zadnjem času vajeni ali celo razvajeni, a nič manj srčna. Slovenski rokometaši so evropsko prvenstvo na Hrvaškem sklenili pred zaključnimi boji. Veliko je vprašajev, kaj bi bilo, če bi bilo. A to je sedaj preteklost. Dejstvo je, da so fantje Veselina Vujovića za slaba dva tedna združili slovenski narod in jim v duhu športa vsaj za nekaj časa pomagali, da odmislijo na vsakodnevne tegobe in skrbi. In, ali ni na koncu to bolj pomembno od leska vsake medalje?
Ko sem stal pred dvorano in še zadnjič lovil slovenske fante za izjave, sem zagledal Miho Zarabca, ki je kljub temu, da je vedel, da je njihove poti konec, z nasmeškom na obrazu podpisoval slovenske zastave in se slikal s ponosnimi navijači. Stopil sem do njega in ga prosil za izjavo. Miha pa se je obrnil in me objel in dejal: »Stari, nimam ti kaj več za povedat, vse me boli, oprosti«. In kdo bi mu zameril? Kaj več pa sploh še lahko res povemo, kar ni bilo povedano že neštetokrat med letošnjim prvenstvom stare celine?
Marsikdo bi misli, da bo po vsem dogajanju v Zagrebu in krivicah, ali ne krivicah (odvisno čigavo mnenje šteje), zanimanje za to prvenstvo med slovenski navijači in javnostjo upadlo. A učinek je bil ravno nasproten. Prikupna dvorana v Varaždinu se je nemudoma spremenila v dom slovenskega rokometa. Na prvi tekmi z Danci (ne pozabimo, olimpijskimi prvak), je dvorana pokala po šivih. Čeprav se je obračun končal s porazom, nihče ni prej zapustil dvorane, ravno nasprotno. Ostali so, prepevali so in rokometnim bojevnikom namenili stoječe ovacije. V tistem trenutku je bilo znano, da naši rokometaši potrebujejo manjši matematični čudež, da bi se še na drugem zaporednem velikem tekmovanju borili za medaljo. Selektorja Vujovića je bilo strah, da bo navijačev, ki so skozi celoten turnir ’nosili’ njegove fante, na naslednje tekmi manj. Karizmatični trener se redkokdaj zmoti, a tokrat se na srečo vseh nas, je. Proti Špancem je dvorana v Varaždinu znova postala pekel slovenskih navijačev. In ti so končno dočakali to, kar jim je bilo odvzeto že proti Nemčiji nekaj dni prej – zmago nad velesilo svetovnega rokometa. Nihče ni več govoril o matematičnem čudežu. Kar naenkrat so sanje znova bile dovoljene, čeprav še naprej Slovenci niso bili odvisni sami od sebe.
Ni bilo zmage, a še manj zamer
In le 22 ur kasneje je napočil dan D. Dan po katerem bi lahko znova vsi pisali, govorili in ga označili kot nov uspeh in čudež slovenskega športa. Na vrsti je bilo 60 minut trpljenja, znojenja, petja, navijanja, žvižganja, grizenja noht in še kaj bi lahko našteli. Žal, ni šlo. Tudi Čehi so igrali na vse ali nič in lahko jim zgolj čestitamo za pošteno in srčno borbo. Na koncu remi ni odgovarjal nobeni ekipi in obe sta končali z nastopi na prvenstvu. Trener Vujović je nasprotnika vselej spoštoval in mu po vsaki tekmi čestital. In morda je prav zato razlog, zakaj ga slovenski ljubitelja rokometa naravnost obožujejo, če ga že naši strokovnjaki ne.
Vsi smo si (bolj ali manj) enotni, da se je na tem prvenstvu razkrila marsikatera nepravilnost v rokometni igri. Nepravilnosti, ki jih je potrebno rešiti pri glavi in ne pri repu. Dobro vemo, da si kakšna evropska nogometna zveza (Uefa) s tako prozornimi pravili ne bi drznila organizirati kakšnega velikega tekmovanja, a o tem nima smisla izgubljati besed. To so odločno povedali tudi vsi slovenski rokometaši.
In tu je bila dosežena največja zmaga. Domov ne bodo prinesli medalje. (Najverjetneje) ne bo sprejema, katerega bi se udeležilo več tisoč navijačev, čeprav bi si fantje to brez pomisleka zaslužili in si še zaslužijo, če je še čas, da se ta sprejem organizira. So pa domov prinesli svoj ponos, pripadnost, še večje srce, kot pa tisto, s katerim so se pred dnevi v Zidanem Mostu vkrcali na vlak. In čeprav se v svetu športa vsi spominjajo zgolj zmagovalcev in ne poražencev, mislim da v tem primeru ne sme biti tako. Fantje si enostavno tega niso zaslužili in si ne zaslužijo, da se jih spominjamo po neuspehih. In ne govorim zgolj za tokratni turnir v rokometu.
Po vsakem tovrstnem športnem dogodku bi si morali stati ob strani in se podpirati. Nenazadnje že priti do tega, da postaneš vrhunski športnik je dolga in trnova pot. In koliko od nas se lahko pohvali, da smo dosegli vsaj delček tega, kar so naši športniki in športnice? Pa boste nekateri govorili, da so pokleknili na najpomembnejšem izpitu, da je znova na dan prišla mentaliteta ’malega Slovenca’. Lahko si mislite tako, to je zgolj moje mnenje, a verjamem, da nisem edini s takšnim. Ne bi rad izgubljal besed z dolgim zaključkom in sklepno mislijo, zato je ne bo. Sklenil bom tako kot se meni zdi prav in tako kot jaz mislim, da si zaslužijo fantje, ki so se vsak dan v Zagreb in Varaždin pripeljal z avtobusom, na katerem je pisalo Slovenija.
Hvala, Matevž, Blaž, Matic, Nik, Gašper, Vid, Blaž, Darko, Miha, Marko, Jan, Igor, Borut, Žiga, Urban, Matic, Gregor Nejc, Patrik, Urh, Veselin, Uroš, Primož, Aleš, Uroš, Sašo, Žan, Slavko, Jaka, Tim, Goran in Anže. Upam samo, da se za vsakega iz med vas najde hvala tudi v vsakem slovenskem domu, sem prepričan, da ste marsikoga v zadnjih dneh kaj naučili in mu dali za misliti. Ekipa, le pogumno naprej, nov izzivi so že pred vrati in s takšnim odnosom, besede nemogoče, zagotovo še naprej, ne boste poznali. #zanaše
KOMENTARJI (129)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.