Karavana pokroviteljev: odsev marketinškega fenomena dirke po Franciji

Anketa na uradni spletni strani dirke po Franciji je leta 2013 pokazala, da se kar 43 odstotkov navijačev Toura udeležuje zaradi karavane pokroviteljev. Ta je letos na račun koronavirusa nekoliko okrnjena in se ne more primerjati z izvedbami iz prejšnjih let, ko je v njej sodelovalo do 700 ljudi in prek 150 različnih vozil, a zaradi tega ni nič manj priljubljena. 

Ljudje vseh starostnih skupin se že nekaj ur pred dirko potrpežljivo zbirajo, približno 45 minut pred prihodom kolesarjev pa zanje napoči prvi in za mnoge tudi glavni vrhunec dneva. Sponzorska vozila, ki so prirejena zgolj za to priložnost, vozijo pred kolesarsko karavano in med navijače mečejo povsem običajne malenkosti, ki ste jih dobili, če ste kdaj kupili listek na lokalnem srečolovu. 

Od obeskov za ključe, sladkarij in magnetov do kap ter časopisov. Vsi ti predmeti imajo poleg tega, da jih v ogromnih količinah med navijače brezplačno delijo sponzorji – na lanski izvedbi dirke so jih razdelili 15 milijonov, še dve skupni lastnosti. Vsi imajo skoraj nično finančno vrednost, a so skozi zgodovino francoske pentlje postali njen sestavni del, zaradi česar med navijači uživajo prav poseben status.

"Vse, kar zberem na Touru, hranim doma. Moj vnuk se danes ni mogel udeležiti etape, zato jih zbiram še zanj. Vem, da so neuporabni, a to je moj spomin na dirko po Franciji," pove že omenjena gospa, ki je v borbi za obesek potegnila krajšo. 

Še ena lastnost sponzorske karavane je, da je priljubljena med vsemi generacijami, kar najverjetneje izvira iz njene bogate tradicije. Ker je od leta 1930, ko jo je uvedel idejni oče dirke po Franciji Henri Desgrange, postala neverjetno priljubljena, gre v 23 dnevih in 21 etapah po povsem enaki poti kot kolesarji, ne glede na vremenske razmere, kar pa je lahko zelo utrujajoče za tiste, ki v njej sodelujejo kot uslužbenci. 

"Lepo je biti del tako velike prireditve. Ko greš skozi kraj in dobiš tako topel sprejem, se počutiš odlično. Izplača se, čeprav je naporno in si kdaj premočen," pove 23-letni Alex, ki z enega od avtomobilov med navijače deli gumijaste bombone. Kot pravi, bo del sponzorske karavane vse do prihodnje nedelje, ko se bo Tour tradicionalno zaključil s parado šampionov na Elizejskih poljanah.

Delo zna biti zelo utrujajoče tudi zato, ker naloga "delivcev" ni le razdeljevanje pokroviteljskih malenkosti, temveč tudi petje in ples ob glasni spremljavi, ki brenči iz zvočnikov vozil. Vse s ciljem čim večje pozornosti, kar je navsezadnje tudi namen karavane pokroviteljev.

Genialna zamisel v času neugodnih finančnih razmer 
Ta marketinški, pa tudi kulturni fenomen je bil na dirko po Franciji uveden leta 1930. Tedanji direktor Toura Desgrange si je prizadeval, da bi na dirki izničil prednosti, ki jih prinaša ekipno sodelovanje, kot ga poznamo danes. Po zanj idealnem scenariju bi vsak dirkal zase.

Leta 1929 je tako ukinil sponzorska moštva, a so kolesarji Alcyona še naprej sodelovali med seboj, kar je prineslo končno slavje Maurica De Waela, čeprav je bil dobršen del dirke bolan. Desgrange je hitro uvidel, da je bil ukrep nesmiseln, zato je naslednje leto uvedel državne ekipe. Toura 1930 se je udeležilo pet nacionalnih ekip s po osmimi kolesarji in še nekaj deset "samotnih jezdecev", ki so dirkali zgolj zase. Vsi kolesarji so tekmovali na identičnih kolesih rumene barve in brez sponzorskih napisov. 

Finančno močnim pokroviteljem pa ta poteza seveda ni bila všeč, zato so vodstvu dirke zagrozili, da se bodo iz nje umaknili. Desgrange je tedaj prišel na idejo, ki se je ohranila vse do danes. Sponzorji dirke so dobili pravico, da pred kolesarji zapeljejo po trasi etap in s tem dobijo publiciteto, ki so jo izgubili na račun državnih ekip. 

Sprva so v karavani pokroviteljev sodelovali zgolj trije sponzorji. Najbolj priljubljeno je bilo podjetje Menier, ki je med navijače delilo brezplačno čokolado. Ocenjuje se, da se je že leta 1930 samo zaradi brezplačnih priboljškov Toura udeležilo kar pol milijona navijačev več kot leto prej. 

Državne ekipe so se na dirki po Franciji ohranile do leta 1961, pokroviteljska karavana, ki je prišla kot njihova posledica, pa živi še danes. In to bolj kot kadarkoli prej.