Kakšna trasa čaka kolesarje na dirki po Franciji?

Bretanji, pokrajini na skrajnem zahodu Francije, je letos pripadla čast priredbe tako imenovanega "grand departa". Že prvi dan kolesarje čaka izredno zanimiva etapa, ki bo postregla s kar šestimi kategoriziranimi vzponi. Vsi sodijo v četrto ali tretjo kategorijo, zato razlik med favoriti za skupno zmago ne gre pričakovati. Bo pa zelo zanimivo videti, kdo bo slavil na cilju v mestu Landerneau in tako kot prvi oblekel rumeno majico. 

Veliki favorit domače javnosti bo zagotovo Julian Alaphilippe. Zdi se, da mu je nekaj prvih dni pisanih na kožo. Nenazadnje je celo direktor dirke Christian Prudhomme dejal, da bi ga bilo fantastično videti v rumenem že na samem začetku. Stavnice med favorite za prvo etapo sicer uvrščajo še Mathieuja van der Poela, Wouta van Aerta in Sonnyja Colbrellija. Zavoljo zahtevnega finiša (trikilometrski vzpon s 5,6-odstotnim povprečnim naklonom) pa visoko kotirata tudi Tadej Pogačar in Primož Roglič. 

Naslednji dan karavano čaka zelo podobna etapa. Po 183,5 kilometra vožnje se bodo najboljši za zmago pomerili na kolesarskim ljubiteljem zelo poznanem vzponu Mur de Bretagne (2 kilometra in 6,9-odstotni naklon). Favoriti bodo zopet isti, veliko pa bo odvisno od tega, kdo bo branil rumeno majico. 

Tretja etapa od Lorienta do Pontivyja in četrta od Redona do Fougeresa bosta prvi pravi preizkušnji za klasične šprinterje. Svojo srečo bodo zagotovo preizkusili tudi ubežniki, a malo možnosti je, da bi jim glavnina že tako zgodaj v dirki prepustila zmago. Svoje bi utegnil dodati tudi veter, ki je v tem delu Francije nekaj običajnega, tako da bodo morali biti kolesarji za skupni seštevek ves čas na preži. Morebitni ešaloni bi znali marsikoga predčasno izločiti iz boja za zmago.

Tudi Prudhomme je v napovedi oznanil, da bi vremenski dejavnik, predvsem veter, utegnil odigrati ključno vlogo v prvih dneh dirke. Če pa vetrnih sunkov ne bo, se favoritom obeta nekaj predaha, preden se bo vse skupaj začelo "zares". 

Za slovo od Bretanje na peti dan dirkanja kolesarje čaka prvi od dveh kronometrov. To bo najdaljša posamična vožnja na čas v prvem tednu dirke v zadnjih 13 letih (27,2 kilometra) in obenem prvi pravi pokazatelj forme med favoriti za skupni seštevek. 

Nostalgična etapa za Cavendisha in zlata priložnost ubežnikov

Šprinterji pa bodo z mislimi že pri naslednjem dnevu, ko naj bi se 160 kilometrov dolga etapa v Chateaurouxu zaključila z bojem med najhitrejšimi. Etapa bo posebna za veterana Marka Cavendisha, ki je pred 13 leti prav tu zabeležil prvo od svojih 30. zmag na francoski pentlji. 

Za konec prvega tedna kolesarje čaka še dotlej najzahtevnejša in skupno tudi najdaljša etapa (249,1 kilometra). Postregla bo s prvim klancem druge kategorije, ki je na sporedu v zadnjih 20 kilometrih, sledi še en vzpon četrte kategorije, nato pa cilj v Le Creusotu. Zaradi dolžine etape bo nadziranje dirke za glavnino zelo zahtevno, zato bi lahko na svoj račun prišli ubežniki. Morda pa bodo osmoljenci prvega tedna že skušali nadoknaditi prve izgubljene sekunde. 

Pogačar je po državnem prvenstvu minuli konec tedna dejal, da Toura v prvem tednu zagotovo ne moreš dobiti, lahko pa ga izgubiš. Bo pa velik korak k skupni zmagi storil tisti, ki bo imel najboljše noge na osmi in deveti etapi.

Prva od omenjenih prinaša pet vzponov, zadnji trije so prve kategorije. Za ljubitelje klasik pa so organizatorji med vzpone umestili tudi legendarni Grand Colombier (7,5 kilometra z 8,5-odstotnim naklonom), ki bo na vrsti zadnji in za katerim kolesarje čaka še 15-kilometrski spust v dolino. Pričakuje se, da bodo dirko v roke – če tega ne bodo storile že prej – vzele na papirju najmočnejše ekipe (Jumbo-Visma, UAE Emirates in Ineos). 

Obljubljena vrnitev v Tignes

Organizatorji dirke so s traso devete etape držali obljubo izpred dveh let, ko sta nevihta in plaz, ki se je utrgal na del ceste, preprečila karavani, da bi prišla do smučarskega središča Tignes, kjer je bil predviden konec etape. Dejali so, da se bodo tja vrnili ob prvi priložnosti. In prav v Tignesu bo letos cilj osme etape. Vzpon do tja je dolg 21 kilometrov, še pred tem pa kolesarje čaka prvi klanec ekstra kategorije na letošnji izvedbi na Dol du Pre (12,6 kilometra in 7,7-odstotni naklon), zato bo prost dan, ki bo sledil, vsem prišel še kako prav. 

Dvakrat v enem dnevu na "plešastega velikana"

Po dnevu premora sledi tranzitna etapa od Albertvilla do Valenceja, kjer bodo "preživeli" šprinterji dočakali nagrado za prestana dneva trpljenja. A tudi tokrat povsem brez vzpenjanja ne bo šlo. V prvi polovici dirke je na sporedu Col de Couz (7,4 km in 2,8-odstotni naklon), kar bi morda lahko sebi v prid izkoristili ubežniki. 

Naslednja od ključnih etap sledi dan kasneje, ko se bo karavana sploh prvič v zgodovini francoske pentlje kar dvakrat povzpela na kultni Mont Ventoux. Najprej sledi vzpon z manj zahtevne strani (prva kategorija: 22 km in 5,1-odstoten klanec), takoj zatem pa še s tradicionalne, zahtevnejše strani (ekstra kategorija: 15,7 km in 8,8-odstotni vzpon). Skupno bodo kolesarji ta dan opravili z več kot 4600 metri nadmorske višine. Ciljni spust do Malauceneja pa bo popravni izpit za tiste, ki bodo na drugem poskusu do Ventouxa morda izgubili stik z najboljšimi. 

Številni so bili razočarani, da se etapa ne bo zaključila prav na vrhu legendarnega Ventouxa. Organizatorji pa so pojasnili, da so se za ciljni spust odločili, ker bi v nasprotnem primeru vsi najboljši moči hranili zgolj za zadnji vzpon dneva.

Tranzicijski priložnosti za šprinterje pred prihodom v Pireneje

Nato za najboljše v skupni razvrstitvi sledi dan premora, kar pa bi jim utegnili preprečiti veter in morebitni ešaloni. Če se bo vse odvijalo po pričakovanjih, se po 160 kilometrih ravninske trase pričakuje ciljni šprint v Nimesu, kjer je pred dvema letoma zmago slavil Caleb Ewan, ki bo tudi tokrat med glavnimi favoriti. 

Nimes je tedaj gostil tako start kot cilj etape, tokrat pa bo prizorišče začetka etape dan kasneje. 220 kilometrov bodo kolesarji prevozili do Carcassonna, kjer naj bi se drugi dan zapovrstjo za zmago udarili šprinterji.

Tako kot 12. in 13. etapi bo tudi 14. tranzicijska. Le da tokrat zagotovo ne bomo priča obračunu šprinterjev. Razlog? Pet klancev, dva tretje in tri druge kategorije. Raj za ubežnike, torej, saj bodo najboljši moči najverjetneje hranili za drugi del gorskega spopada – Pireneje. Novinar Mihai Simion je na Twitterju zapisal, da kot prvega favorita za zmago na 14. etapi vidi Mohoriča, ki mi bu profil zares moral ustrezati. 

Karte bodo razgrnjene na več kot 2400 metrih

Zadnja etapa pred drugim prostim dnem prinaša kar nekaj mejnikov. Prelaz d’Envalira je z 2408 metri nadmorske višine najvišja točka letošnje dirke. Zadnjih 50 kilometrov preizkušnje bo potekalo po Kneževini Andori, edinkrat, ko bo dirka letos prečkala meje Francije. A najbolj pomembno je dejstvo, da bodo štirje klanci, od tega trije prve kategorije, že jasneje pokazali, komu se po glavi še potepajo rumene misli.

Po zadnjem vzponu dneva na Col de Beixalis, ki ga številni poznajo z dirke po Španiji (leta 2018 je na njem zmago slavil Simon Yates), sledi 14-kilometrski spust v Andorra la Vella. Zato se večina strokovnjakov strinja, da bodo favoriti najverjetneje v cilj prišli skupaj, vseeno pa bi lahko obračunali na vrhu zadnjega vzpona, kjer bodo najhitrejši trije prejeli bonifikacijske sekunde.

Po dnevu premora bo vrhunec 16. etape vzpon prelaz de la Core (13,1 kilometra in 6,1-odstotni naklon). Ker pa je na sporedu slabih 70 kilometrov pred ciljem, na njem ne gre pričakovati večjih pretresov. "Konkurenti za rumeno majico bi lahko uživali v 'premirju', hribovita trasa bi morala bolj ustrezati ubežnikom, za katere bo to ena zadnjih priložnosti. A vse bo odvisno od tega, kdo bo v tretji teden vstopil z najbolj svežimi nogami," je o etapi povedal Prudhomme. 

Dnevu, ki bo odlična priložnost za vse ubežnike, pa sledita še zadnja gorska spektakla. Toliko bolj zanimiva bosta tudi zato, ker bosta postregla z edinima pravima gorskima ciljema letošnje trase. 

Zadnji spopad favoritov navkreber

17. etapa bo v prvih 115 kilometrih bolj kot ne ravninska, v zadnjih 60 km pa se bo boj dokončno razplamtel. Najprej pride na vrsto Col de Peyresourde (13,2 km in sedemodstotni naklon), kjer je Tadej Pogačar lani nadoknadil nekaj izgubljenih sekund. Sledi Col de Val Louron-Azet, ki prav tako kot Peyresourde sodi v prvo kategorijo. Za češnjo na torti pa so organizatorji za konec dodali še vzpon na prelaz Portet, ki bo z 2215 metri najvišja ciljna točka letošnjega Toura. 16,3 kilometra s skoraj devetodstotnim povprečnim naklonom bi moralo dokončno pokazati, kdo ima najboljše noge. 

Zadnja gorska, 18. etapa dirke bo edina, na kateri kolesarje čakata kar dva klanca ekstra kategorije. Na legendarni Col du Tourmalet (17,1 km in 7,3-odstotni klanec) se bo karavana začela vzpenjati dobrih 50 km pred ciljem. Na vrhu najhitrejšega, ki verjetno ne bo iz skupine favoritov, čaka tradicionalna nagrada Jacquesa Goddeta (pet tisoč evrov), ki si jo je pred dvema letoma poleg etapne zmage pripeljal Thibaut Pinot.

Na vrhu najvišjega prelaza v Pirenejih pa se bo za najboljše dele šele začelo. Sledi spust za kar 1380 višinskih metrov, nato pa se cesta zopet postavi navkreber do Luz Ardidena (13,3 km s 7,4-odstotnim naklonom), kjer bo cilj. Če odštejemo kronometre, bo to najkrajša etapa letošnjega Toura. A upoštevajoč izčrpanost kolesarjev in peklenski profil trase, ne bi bilo presenečenje, če bi prav na njej videli največje razlike med favoriti. 

19. etapa bo postregla s predzadnjo priložnostjo za šprinterje. Tiste, ki bodo peklenske Pireneje sploh preživeli, seveda. V boju za generalno razvrstitev se pričakuje dan počitka.

Sobota, 7. julij, pa bo zadnji dan, ko se bo stanje na vrhu še lahko spremenilo. 20. etapa namreč prinaša drugi posamičen kronometer. Lani je na predzadnji dan dirke Pogačar v nepozabnem slogu spisal enega največjih preobratov v zgodovini francoske pentlje, zato bo rumena majica tudi tokrat še kako pozorna. 

A vodilnemu bo zagotovo nekoliko lažje kot lani. Roglič je moral svojo prednost braniti na vzponu prve kategorije na La Planche des Belles Filles, tokrat pa bo tudi druga vožnja na čas povsem ravninska. Tudi zato strokovnjaki ocenjujejo, da bomo letos težko priča ponovitvi lanske drame. Po 31 kilometrih bomo v Saint-Emillionu dobili končnega zmagovalca. 

Na zadnji dan bo najboljše kolesarje sveta, kot je to že v navadi, pozdravil Pariz. V tem tisočletju je zgolj Aleksander Vinokourov leta 2005 do zmage v francoski prestolnici prišel s predčasnim napadom. Sprinterji pa bodo tudi letos seveda storili vse, da tako drzni poskusi ne bodo uspešni. Dokler kolesarji ne bodo zavili na Elizejske poljane, se pričakuje ležeren tempo s kozarcem šampanjca v rokah zmagovalca, v zadnjih krogih pa bodo sprinterski vlaki storili vse, da svoje kapetane pripeljejo v čim boljše izhodišče za eno od najbolj prestižnih etapnih zmag na svetu.