'Pričakovanja in dvomi izginejo, sva samo jaz in stena'

Ko stojiš pred Janjo Garnbret, devetnajstletnico, ki deluje tako preprosto, na drugi strani pa odločno, in ko se ti nasmehne ter brez težav sproščeno deli s tabo utrinke svojega življenja, se zaveš njene veličine. Ponosen si, da kroji smernice vrhunskega športnega plezanja. Na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku so se ji uresničile sanje: "To sem si vedno želela," je nasmejano povedala. Kar niti ne čudi, saj je svoji pisani paleti uspehov dodala ugledne titule – postala je svetovna prvakinja v balvanih in olimpijski kombinaciji ter osvojila srebro v težavnostnem plezanju.

Ene sanje so za njo, pred vrati je nova preizkušnja v Kranju. Dve pomembni tekmovanji na kupu. Kako se počuti? Ali ji uspeva ohraniti mirno kri? Kako sploh ostati zbran po vsej tej evforiji vrhunskih rezultatov, nas je zanimalo? "Čeprav so se mi v Innsbrucku uresničile sanje, pa me v Kranju čaka nova izkušnja, nova zgodba, nova priložnost. Danes je na vsaki tekmi tako močna konkurenca, da se lahko zgodi karkoli. En spodrsljaj in si izključen iz finala. Zato je treba splezati brez napak. Meni zares ni težko ostati osredotočena, saj zelo rada plezam. Vedno pravim, če ne bi tako rada plezala, tudi ne bi bila uspešna," je pojasnila Korošica, ki uživa v tekmovanjih, zato ne potrebuje posebne motivacije, da bi ostala zbrana.

Njena formula, kako ostati osredotočen, je, da ji uspe na vsaki tekmi odmisliti, kaj se je dogajalo na prejšnji. "Vedno, ko pridem pod smer, moja pričakovanja, dvomi in vse, kar je bilo prej, izgine. Sva samo jaz in stena. Poskušaš zgolj preplezati smer, ki je pred tabo."

Počitek je prav tako pomemben kot trening

Čeprav morda kdo misli, da se je treba takoj po tekmovanju besno zagnati med oprimke, sicer bo na naslednji tekmi polom, ni tako. Tudi naša zvezdnica športnega plezanja si je po Innsbrucku vzela tri dni počitka, saj si telo more odpočiti od naporov, se regenerirati. Da si ne bo kdo narobe predstavljal, za Janjo počitek ne pomeni ležanja. "Za naju z Domnom (Škoficem) je najslabše, če leživa. Morava nekaj početi. Greva na sprehod ali počneva, kar naju veseli, zato da odmisliva plezanje. Ne gre za to, da počivaš samo fizično, odklopiti moraš glavo. Seveda čez dan pomisliš na plezanje in kako boš že jutri treniral, ampak zdi se mi, da je dobro, da to čim bolj odmisliš. Ne smeš imeti samo plezanja v glavi, ker te to lahko zelo zavira, saj preveč pričakuješ od sebe in to je najslabše. Pomemben je tudi dober spanec," je prepričana Garnbretova.

'Uspehi se ne zgodijo čez noč'

Ne samo Janjo Garnbret, ko gledaš vrhunske športne plezalce, kako dovršeno in lahkotno izvajajo gibe, se zdi, da je vse enostavno. A za tem mojstrskim gibanjem stojijo napori, treningi, trdo garanje. "Ko sem bila stara sedem let, so v meni prepoznali talent, ki te sicer pripelje zelo daleč, toda to ni dovolj. Najbolj pomembno je trdo delo. Sama po sebi sem delovna oseba. V šoli sem imela vedno vse urejeno, preden sem šla na tekme in bila zelo organizirana. Doma imam vse pospravljeno. Takšna sem – delovna, organizirana, trmasta, rada treniram – in zdi se mi, da je to pomembno za plezanje," meni sogovornica. Moraš si želeti vedno več, ob enem pa biti zadovoljen s tem, kar imaš, in imeti rad ta šport, je dodala.

A kaj pravzaprav pomeni trdo delo? Za vsakega človeka predstavlja nekaj drugega, zato si težko predstavljamo, kaj in koliko pomeni v športnem plezanju garanje. Garnbretova je razložila, da ni bistvena količina treninga, ampak kako kakovosten je. Trenira od pet- do šestkrat na teden, od tri do štiri ure. Včasih ima tudi dva treninga na dan, ampak to se dogaja na začetku sezone, ko gradi na moči. "Pomembno je predvsem to, da prideš na trening zbran, se maksimalno potrudiš in narediš tisto, kar je treba. Lahko si na treningu deset ur na dan, a če ne boš osredotočen, če ne boš dal vse od sebe, na koncu ne bo iz tega nič. Misliti ne smeš na nič drugega, kot le na trening," je svoj vidik predstavila Korošica.

'Problemov mi ne dela fizična pripravljenost, najtežji je psihični pritisk'

Ni ga športnika, ki ne bi imel šibke točke. Nekaj mu gre bolje, druge slabše. Zanimalo nas je, kaj se zdi Janji Garnbret najtežje, kaj ji povzroča največ problemov? Vendar nam ni mogla odgovoriti natančno, saj so problemi pri njej odvisni od situacije: "Lahko bi rekla, da so skoki moja težava, pa bom na naslednji tekmi super dobro skakala ali pa bom rekla, da so skoki moja prednost, pa mi na naslednji tekmi ne bo šlo. Zares je odvisno od tekme do tekme. Zadnje čase mi nista delali problemov moč in fizična pripravljenost, ampak glava." Večkrat je že plezala za Avstrijko Jessico Pilz (letošnjo svetovno prvakinjo v težavnostnem plezanju) in kadar je preplezala smer, je tudi Garnbretova čutila večji pritisk, da jo mora preplezati. A ne le to, vedela je, če jo že prepleza, mora biti še hitrejša od nje. Zato se je na svetovnem prvenstvu trudila, da bi čim hitreje plezala. "Morala sem hiteti, zato nisem toliko uživala, kot bi lahko. Nisem bila tako sproščena in zdi se mi, da mi je prav ta psihični problem delal največ problemov," je borbe v vrhunskem športu opisala sogovornica. Sicer pa, čeprav je še mlada, si je nabrala že veliko izkušenj in je gibe dovršila. "Seveda mi kdaj dela probleme določen gib in ne splezam smeri ali balvana, ampak najtežji je psihični pritisk," je še enkrat poudarila.

Janja Garnbret pleza tudi, ko ima počitnice

Da večina športnikov ne pozna 'običajnih, brezdelnih' počitnic, ni nič nenavadnega, saj težko zdržijo, ne da bi se s čim ukvarjali. Izjema ni niti Korošica, ki plezanje tako obožuje, da z njim ne preneha niti, ko bi lahko počela kaj drugega. S fantom Domnom Škoficem večino prostega časa izkoristita za plezanje v naravi. Plezanje v naravnih skalah se zelo razlikuje od plezanja na umetni steni, saj je manj agresivno. Poleg tega gre tudi za samo dojemanje. Čeprav v obeh primerih plezaš, plezanje v naravi predstavlja zgolj užitek in sprostitev, saj ni treba trenirat, tekmovati. "Ko bom zaključila tekmovalno kariero, bom ostala v plezanju in v skali plezala še več težkih smeri," je prepričana Garnbretova, ki pa o alpinizmu še ni razmišljala.

Ko imata decembra dolge počitnice, ki trajajo približno tri tedne, gresta tudi na morje. "Bila sva na Sejšelih in Baliju. Poskušava izkoristiti zadnjo tekmo in se potem kar od tam odpraviva na počitnice. Tako sva lani izkoristila in sva šla iz Kitajske takoj na počitnice, da se nama ni bilo treba vračati domov. Prej nihče od naju ni hodil na morje, sva bila doma. Zdaj, ko sva skupaj, pa imava rada čas zase, da se posvetiva ne samo tekmam, ampak tudi drug drugemu. Skratka uživava na morju," je z nasmehom pripovedovala Garnbretova in dodala, da vedno, za vsak slučaj, s sabo vzameta še plezalnike.

Čeprav je morda kdo pomislil, da vrhunski športniki ne poznajo zabav, pa je sogovornica povedala, da se najde tudi čas za to. V domačem Slovenj Gradcu sicer nikoli ni hodila ven, ker nikoli ni imela take družbe, a po tekmah gredo s soplezalci radi na zabavo in zelo uživajo. "Seveda vem, seveda vem, kako zgledajo 'običajni žuri', ampak nikoli mi ni bilo žal, da nisem hodila ven," je v smehu povedala. Plezanje je namreč od vedno njena prioriteta in pri tem neizmerno uživa. Zato nikoli ni imela niti najmanjšega občutka, da v življenju kaj zamuja.

'Začela sem s plezanjem po vratih'

Zakaj športno plezanje, od kod tako navdušenje? Kaj je tisto, ki v človeku vzbudi globoko predanost, nas je zanimalo. "Že kot majhna sem rada plezala po vratih, drevesih, omarah. Lahko bi rekla, da sem se s plezanjem spoznala sama, saj sem uživala, kjer koli sem plezala. Ključen pa je bil promocijski plezalni stolp, ki so ga postavili v Slovenj Gradcu, ko sem imela sedem let. Z očetom sva ga šla neko nedeljo popoldne pogledat. Poskusila sem plezati in takoj so prepoznali talent v meni. Očetu so rekli, da me mora nujno vpisati v plezalni klub." Tako se je začelo. Starši so se res odločili, da jo vpišejo, češ da ne bo samo sedela v šoli. "Stara sem bila sedem let in od takrat se moja ljubezen ni spremenila," se je iz srca nasmejala.

O drugem športu ni nikoli razmišljala in plezanja ne bi zamenjala za nič na svetu. Ko je bila mlajša, se je ukvarjala z nekaj športi, a bolj za zabavo in zato, ker so jo nagovorile sošolke, da se jim pridruži. "Nekaj časa sem tekla, a kmalu sem ugotovila, da tek ni dober za plezanje, vsaj zame ne. Pa še veselil me ni. Začetek osnovne šole sem plesala. Ker so se začeli treningi plesa prekrivati s plezanjem, sem ples opustila, saj sem ga jemala kot hobi, nekaj obstranskega. Ni se mi bilo težko odločiti za plezanje, saj sem se v tem našla, to sem hotela početi," je še danes odločna, ko se spomni začetkov. Preskusila se je še v gimnastiki, atletiki, tenisu in rokometu, ampak nič od tega je ni prepričalo.

Zdaj vsakič, ko zmaga ali požanje odlično uvrstitev, je še bolj prepričana, da se je odločila pravilno. A kljub temu priznava, da čeprav po vsaki zmagi bolj zaupa vase, je še vedno pred vsako tekmo nervozna. "To ni prava živčnost, to je trema, ki je potrebna pred tekmo in je zelo pozitivna v športu. Ne smeš biti preveč sproščen ali preveč živčen. Ja, priznam, tudi jaz imam dvome, sem dovolj pripravljena ali nisem, so bili treningi v redu. A kot sem že rekla, ko pridem pod steno, vse zgine," je sklenila Janja Garnbret, s srcem predana športnemu plezanju.