Valter Bonča: Zmaga na OI se v kolesarstvu lahko primerja z rumeno majico

Na začetku devetdesetih ste bili edini profesionalni kolesar pri nas. Ste si kdaj predstavljali, da bo Slovenija čez 30 let ena od kolesarskih velesil?

Če bi kdo takrat to rekel na glas, bi se mu vsi smejali. Še pred petimi leti si tega nihče ni upal povedati na glas, čeprav smo imeli nekaj vrhunskih kolesarjev in rezultatov. Možno je bilo, ampak je bilo treba narediti preskok. Že v mojih časih smo bili sposobni tega, ampak nismo znali. Do dirkanja nismo imeli pravega pristopa, tudi trenirali nismo pravilno. 

Bili ste prvi predstavnik samostojne Slovenije na cestni dirki na OI. Ste to doživeli kot posebno čast? 

Takrat o tem nisem niti razmišljal, ker je bil moj glavni cilj na OI priti do medalje. Bil sem dovolj dober, v pripravljalnih dirkah sem se vedno uvrščal med prvih pet. Tudi na olimpijadi sem bil do zadnjega kroga v igri za medaljo. 

Kaj je šlo narobe?

V Barcelono sem šel sam, brez ekipe. Danes vsi vedo, da kolesarstvo ni posamični šport. Sam na največjih dirkah nimaš kaj iskati. Na Touru se lepo vidi, kako vsa ekipa dela za enega kolesarja. 

Na olimpijskih igrah ste nastopili tudi štiri leta prej, v Seulu. Kako bi primerjali oba nastopa, sploh glede na to, da ste zastopali dve različni državi?

V Seulu sem šel na start in se tam tresel, kot da bi me nekdo vrgel v prepad. Imel sem hudo tremo. Bil sem premlad, da bi lahko kaj naredil. V Barcelono pa sem šel po medaljo, čeprav tega na glas nisem govoril. 

Kolesarstvo v Jugoslaviji ni sodilo med najbolj priljubljene športe. Je tedaj veljalo za "slovenski" šport kot denimo smučanje?

Niti ne. Predvsem v Srbiji je bilo kar nekaj klubov in dobrih kolesarjev, Radiša Čubrić in Bruno Bulić, recimo, ki sta se kasneje preizkusila tudi med profesionalci. Res pa je, da je bilo največ slovenskih ekip. In tudi med kolesarji nas je bilo v tistem času največ. 

Od klasik ste leta 1994 prevozili dirko Milano–San Remo. Se lahko "spomeniške dirke" primerjajo s preizkušnjo na olimpijskih igrah? 

Mislim, da ne. Olimpijska dirka je ena v štirih letih, drugih klasik pa je več. Tega se ne da primerjati. Tudi zato, ker na klasikah voziš v dresu kluba, na OI pa v dresu reprezentance. To ni isti občutek. Na olimpijado se pripravljaš vsaj eno leto, o klasikah pa ne razmišljaš toliko. Danes si na eni, naslednji dan na drugi. 

S čim pa bi lahko v kolesarskem svetu primerjali olimpijsko dirko? 

Zmaga na olimpijskih igrah se lahko primerja z zmago na Touru. A ne etapno, ampak v skupnem seštevku. 

Trenutno je najboljša slovenska uvrstitev na cestni olimpijski dirki peto mesto Andreja Hauptmana iz leta 2004. Bomo letos priča izboljšanju? 

Če pogledamo trenutne kolesarje, lahko rečemo, da je pričakovana medalja. Je pa, kot sem rekel, le en dan in ena dirka. Tisti dan bodo morali biti vsi pripravljeni. Ustreza nam, da je trasa zahtevna. Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič – to so kolesarji, ki lahko vsi tudi zmagajo. 

Trasa dirke na Japonskem je zelo hribovita. Kolesarje čaka 234 kilometrov, vzpenjali se bodo za skoraj pet tisoč višinskih metrov. Po napovedih bi to našim asom moralo ustrezati. Se strinjate? Kakšna je vaša napoved?

Mislim, da ja. Na začetku lahko pričakujemo skupine ubežnikov, ki bi lahko imeli tudi po štiri ali pet minut prednosti. Začetek se zdi ravninski, a to ne velja povsem. Ti "klančki" so lahko še težji kot tisti običajni, ker ti ne dovolijo počitka. Pot gre vedno gor in dol. Nato bi se prednost ubežnikov morala začeti zmanjševati. Odločitev pa bi lahko dobili med zadnjim vzponom ali nato med spustom. 

Nekdanji kolesar Charly Wegelius je v knjigi Domestique pisal o tem, kako je italijanska ekipa, za katero je tedaj nastopal, od njega zahtevala, da na svetovnem prvenstvu pomaga Italijanom, čeprav je bil Britanec. Se je to dogajalo tudi v vaši karieri?

O tem se v karavani ne govori. Če si na startu s klubskim kolegom iz druge države, si seveda še vedno njegov nasprotnik, a ne boš dirkal proti njemu. To se je meni zgodilo v Barceloni. Takrat sem nastopal v Avstriji in ves čas sem bil z avstrijsko reprezentanco. Skupaj s še dvema njihovima kolesarjema smo dirkali za isti klub, tako da smo si vso dirko pomagali – kolikor se je pač dalo, ker se ne moreš kar podrediti nekomu iz druge reprezentance.

Kako prav ti lahko pridejo klubska zavezništva na reprezentančnih dirkah? Bi lahko Tadej Pogačar in Primož Roglič na ta račun dobila še kaj dodatne pomoči?

Mimo tega se ne da iti. V ključnih situacijah potem ni več milosti. Če sta "ena na ena", je druga zgodba. Če pa je skupina, si bodo klubski tovariši pomagali med seboj. 

Se bodo v reprezentanci že vnaprej podredili enemu kolesarju, če bosta dirkala tako Pogačar kot Roglič?

Verjetno bosta skušala oba priti čim dlje skupaj. Računam, da bo ob zadnjem vzponu ostalo še kakih deset kolesarjev. Seveda je nerealno pričakovati, da bosta v vodstvu zgolj onadva. Pomagala si bosta, kolikor se bo dalo, na koncu pa bo vse odvisno od tega, kdo bo imel več moči. 

Odločitev, koga poslati v vožnjo na čas, bo zelo zahtevna. V njej je namreč prostor zgolj za enega Slovenca. Koga bi izbrali vi?

Trenutno je najboljši kronometrist zagotovo Pogačar. Smo pa na državnem prvenstvu videli, da je bil najhitrejši Jan Tratnik, Pogačar pa je zaostal. A mislim, da se (Pogačar, op. a.) za državno prvenstvo niti ne more več motivirati, tako kot se je nekoč. Na Touru pa je bil nato spet tisti pravi. 

Tudi odločitev o četverici na cestni dirki še ni povsem jasna.

Za Rogliča sem stoodstotno prepričan, da bo nastopil. Resda je poškodovan, ampak do dirke mu bo uspelo rešiti težavo. Mislim, da bo prišel pokazat stari obraz. Nato so tu Pogačar, Tratnik – predvsem zato, ker je odličen pomočnik – in Polanc. Ne morejo biti vsi zmagovalci, nekdo mora tudi garati. Enako velja za Mohoriča. A eden od teh treh bo žal odpadel.

Bi se lahko Rogličev odstop na Touru izkazal za dobro popotnico za olimpijske igre? Torej da bi v Tokio prišel bolj svež kot ostali? 

Mislim, da ja. Ko je padel in kasneje odstopil, sem rekel, da je to boljše tudi za Pogačarja. Pa ne zato, ker se je znebil tekmeca, ampak zato, da Slovenci vidimo, da obstaja tudi on. Lani smo mu kar malo zamerili, ker je premagal Rogliča, zdaj pa je on tisti glavni. 

Pred Tourom ste za Rogliča dejali, da bo prvi teden zelo trpel. Je na njegove predstave in kasnejši odstop vplivala tudi dvomesečna tekmovalna odsotnost?

Gotovo. Ne vem, kakšen program treningov je imel, ampak meni se je vse skupaj zdelo zelo čudno. Treniraš lahko, kolikor hočeš, a brez dirkanja ne moreš imeti pravega tekmovalnega ritma. Zase vem, da česa takšnega ne bi bil sposoben. Mislim, da se je za to odločil, ker je na tritedenskih dirkah po navadi popustil v zadnjem tednu. Če se spomnimo Gira 2019, je izgubil rožnato majico v zaključku. Enako velja za lanski Tour. Tudi na Vuelti je imel težave z branjenjem vodstva. Računal je na to, da se mora res dobro spočiti, da bo v polni formi v zadnjem tednu dirke. Padec je pa spet druga zgodba.

Letos za Jumbo-Vismo v Franciji blesti mladi Jonas Vingegaard. Odpeljal je tudi odličen kronometer, ki naj bi bil njegova največja pomanjkljivost. Se lahko zgodi, da bo Rogliču v prihodnji sezoni vzel vlogo prvega kapetana? 

Roglič je oseba, ki pri Jubmo-Vismi nekaj pomeni. V klubu ga imajo radi. Vingegaard pa po mojem mnenju še ni na nivoju, da bi ga zamenjal. Roglič zna praktično vse, odličen je v klanec, lahko pa tudi sprinta. Vingegaard še ni tam. 

V enem od intervjujev ste dejali, da je Roglič preskočil kolesarsko šolo in šel naravnost na fakulteto. Je to morda razlog, zakaj ima pogosto smolo s padci?

Zagotovo. Teh stvari, da se znaš izogniti padcem, da se znajdeš v glavnini, da veš, kdaj moraš kje biti, se ne da kar tako naučiti. Tudi za padec na tretji etapi je bil po mojem mnenju kriv sam, saj je on prehiteval Colbrellija in ne obratno. 

Pogačar je na Tour prišel v vlogi prvega favorita in za zdaj je to več kot upravičil. Ste pričakovali takšno prevlado?

Ne. Rekel sem, da ne bi bil presenečen, če Slovencev ne bi bilo med prvimi tremi, ker je konkurenca zares huda. Pogačar pa je res dober, vsi ga lahko občudujejo. Eni poskušajo z obtožbami, a nimamo kaj, trenutno je res najboljši na svetu.

Tuji mediji ga že primerjajo z Indurainom, Mercxkom itd. Čeprav je to sila nehvaležno napovedovati – ali jih lahko ujame po številu skupnih zmag na Touru?

Trenutno vse kaže, da lahko. Ampak zmagati petkrat ni kar tako. Že enkrat je težko, kaj šele petkrat. To je izjemno težko napovedovati. 

Kaj se je spremenilo, da so mladi kolesarji pri 22, 23 letih kar naenkrat sposobni zmagovati na največjih dirkah?

Kategorija do 23 let je relativno močna. Klubi so se nekoliko drugače uredili. Ekipe Pro Tour so razred zase, veliko nižje rangiranih klubov pa ima samo ekipe do 23 let. In kar naenkrat so to postale profesionalne ekipe. Za njimi stojijo klubi Pro Tour, da jim pomagajo, oni pa zanje vzgajajo mlade kolesarje. Vzgoja je pravilna in to se pozna.

V prvem tednu Toura smo videli neverjetno veliko padcev. Organizatorji so zanje krivili kolesarje in obratno. Kdo pa je po vašem mnenju glavni krivec?

To se dogaja vsako leto. To je predvsem zaradi tega, ker je na startu 180 kolesarjev, med katerimi je veliko takšnih, ki se težko pokažejo. V prvih ravninskih etapah zato rinejo naprej, da so v prvih vrstah, da jih vidijo sponzorji. Cesta je pa široka toliko, kot pač je. Vsi so spočiti in vozijo agresivno, prostora pa je premalo za vse. Če bi bile že prve etape gorske, bi se karavana raztegnila in padcev bi bilo manj. 

Torej za letošnje padce v prvi vrsti niso krivi organizatorji?

Ne, ker mislim, da je vsako leto isto. So pa padci iz leta v leto hujši, kar je posledica novih koles in stila vožnje. Kolesarji vedno pozneje zavirajo, hitrost v ovinkih je večja, zato so tudi padci hujši.