Finančna kriza vrača reli na pravo pot

Enega izmed njih smo preizkusili tudi mi in pogledali, kakšna bo prihodnost relija.

Dirkalniki WRC so pred desetletjem pomenili pravo revolucijo v svetu relija. Prinesli so kup elektronike in vožnjo avtomobila povzdignili v povsem novo dimenzijo. Za gledalce je to pomenilo hitrejše vožnje, a kmalu tudi manjšo atraktivnost. Iz dveh razlogov – avtomobili so postali tako dragi, da se je vrh ekip in dirkačev, ki so se lahko kosali za zmago, zelo zožil, obenem pa je elektronika (predvsem aktivni diferenciali) omogočala tudi na makadamskih podlagah vožnjo kot po tirnicah. Atraktivni dvoboji in drsenje – dve stvari, ki privlačita množice gledalcev po vsem svetu, sta tako postajali zgodovina. Ko so stroški zdesetkali sodelujoče ekipe, je postalo jasno, da bo prihodnje leto poslovilno za dirkalnike WRC. 

Zamenjali jih bodo dirkalniki Super 2000, kot vozijo sedaj v prvenstvu IRC. Ti imajo mehanske prenose, ročni sekvenčni menjalnik, stalni štirikolesni pogon in poenoten pogonski sklop. Vse to pomeni vrnitev v bistvo relija. Edina nadgradnja, ki jo bodo dobili, ko bodo zamenjali WRC-je, je turbo polnilnik, ki bo skrbel za večji navor motorja. Vse to bo v štirikrat cenejšem paketu od milijon evrov vrednega WRC-ja. Skupaj z napovedjo mnogih avtomobilskih proizvajalcev, da se bodo vrnili v reli svetovno prvenstvo, vse to obljublja atraktivnejše prvenstvo, kot smo jim bili priča zadnje desetletje.

Na papirju se vse to sliši odlično. Kaj pa v praksi? Da bi dobil pravi vtis, kakšna bo prihodnost relija, sem enega od dirkalnikov S2000 preizkusil. Dvestosedmico mi je za nekaj krogov posodil Andrej Jereb, ki je z njo dirkal na slovitem reliju Monte Carlo. Dirkalnik pa je v osnovi prav tak, kot ga vozi aktualni svetovni prvak razreda IRC Nicolas Vouilloz. Že na prvi pogled v notranjosti lahko ugotovimo značaj tega avtomobila. Notranjost je prvinska in surova. Nobenih dodatkov, zapletenih stikal, bleščečih prikazovalnikov. Volan, menjalnik, trije gumbi in tri stopalke. To je vse, kar potrebuješ za vožnjo. Pod motornim pokrovom diha standardiziran pogonski sklop, ki razvija blizu 300 konjev in že s svojim hrumenjem naznanja agresiven značaj. Ko pohodiš stopalko plina, se sicer prvi hip ne zgodi veliko. 

Ker avtomobil še nima turbine in iz dvolitrskega agregata iztisne toliko moči, seveda nima veliko navora v nižjem režimu delovanja. A ko se enkrat prebudi in če ga kot vrhunski dirkači znaš peljati na meji, je to zelo podivjan žrebiček. 

Toda največja razlika glede na WRC je v prenosih. Na primer Gronholmov peugeot WRC, ki sem ga preizkusil pred leti, se je peljal kot v videoigri – lahkotno in ubogljivo, v veliki meri po zaslugi aktivnih diferencialov. V tem dirkalniku S2000 pa mehanski diferenciali pomenijo veliko več dela za voznika. Avtomobil ne popravlja smeri in napak, vse se spet vrne v roke in noge voznika. Vožnja je zato zanimivejša, a seveda tudi zahtevnejša za dirkača. Obenem pa atraktivnejša za gledalce. In to dvoje je seveda bistvo relija.