Epski dvoboj, veliko razočaranje in še večji razlog za ponos

Večtisočglava množica, zbrana na zadnjem, najbolj strmem odseku ciljnega vzpona na La Planche des Belles Filles je poskrbela, da se je vsak kolesar ob zaključku etape počutil kot zmagovalec. Ko pa sta kot zadnja na progo šla dotlej vodilna Primož Roglič in Tadej Pogačar, se je v zraku nekaj spremenilo.  

Ne še takoj, saj je večina navijačev, s katerimi smo se pogovarjali, trdno verjela, da bo Roglič brez težav zadržal rumeno majico. A bolj kot se je razlika med vodilnima zmanjševala, bolj napeto je bilo vzdušje. Kolesarjem, ki so prihajali v cilj, se je posvečalo vse manj navijačev, medtem ko je bila večina usmerjena v male in velike zaslone, na katerih je spremljala epski dvoboj dveh najboljših kolesarjev na svetu.  

Virtualna razlika je znašala kakšnih 20 sekund, ko je v cilj pripeljal domači junak Guillaume Martin. A razen peščice najbolj zvestih francoskih privržencev se mu ni posvečal nihče. Rogličevi navijači so tedaj še verjeli, da lahko njihovemu ljubljencu uspe, čeprav je razlika vse bolj pojenjala.   Drama, ki je spominjala na epski dvoboj Grega LeMonda in Laurenta Fignona iz leta 1989, se je iz kilometra v kilometer le še stopnjevala. Ko je prednost Rogliča znašala le še nekaj sekund, so tudi njegovi najbližji počasi začeli pogledovati stran. Vse bolj jasno je postajalo, da spremljamo enega največjih preobratov v zgodovini kolesarstva.  

Pogačar je nekaj kilometrov pred ciljem dokončno "slekel" Rogliča in ko je prišel v cilj, je verjetno vedel, kaj mu je uspelo. Prikrit nasmešek, odet v bolečino neverjetnih naporov, je povedal vse. V cilju se je izčrpano usedel na tla, kaj kmalu pa je tudi njegovo pozornost privabil eden od zaslonov, na katerem je Roglič še naprej bil neusmiljen boj z uro.  Ta tokrat ni bila na njegovi stran. Trije tedni nadzorovanja dirke, opravljanja neštetih medijskih obveznosti in izjemne vožnje v Alpah so terjali svoj davek. Ko je premagal še zadnji, več kot 20-odstotni, del ciljnega vzpona, mu ni ostalo več nič. Ob prihodu v cilj se je razočarano zgrudil, a že čez nekaj sekund je še enkrat več pokazal, kakšnega kova športnik je.  

Devet let mlajšemu rojaku, ki ni mogel verjeti, kaj mu je pravkar uspelo, je športno čestital. Občinstvo – slovensko, francosko in vso ostalo – je potezo pospremilo z bučnim aplavzom. S takšnim, kot si ga šampiona dirke po Franciji tudi zaslužita.

Samo drama takšnega kova je lahko poskrbela, da je večina slovenskih navijačev prizorišče dogodka, na katerem je eden od rojakov dokončno potrdil zmago na dirki vseh dirk, zapustila kar nekoliko razočarana. A ne gre ji zameriti. Roglič je tisti, ki je kolesarstvo na sončni strani Alp dokončno popeljal med elito, zato bi si takšno zmago nedvomno zaslužil.  

In zaslužil si je tudi tisto, kar je nanj čakalo nekaj minut po koncu dirke. Novi vodilni je opravljal formalne dolžnosti rumene majice, Roglič pa je kakšnih deset metrov stran ob glasnem aplavzu množice, ki se je odrekla zaključni ceremoniji, da bi še enkrat več pozdravila svojega heroja, skočil v objem sicer vidno razočaranih najbližjih. Le sinček Lev ni bil razočaran. In ko bo čez nekaj let ugotovil, kaj vse se je v prejšnjih treh tednih zgodilo, bo lahko na svojega očeta še kako ponosen.