'Enega sokola prosim'

Katarski šejki so pred dvema letoma poskrbeli za veliko veselje med prebivalci, ko so sprejeli odlok, da prebivalcem ni potrebno vračati pri bankah najetih kreditov. Večkrat poskrbijo za kakšno tovrstno potezo, saj nenazadnje v državi niso problem denar, nafta – ki je tako rekoč cenejša, kot pitna voda in zemeljski plin. Tudi elektrika je smešno poceni, nekoliko višje pa so cene najemnin. Za dobro stanovanjsko enoto je namreč potrebno relativno globoko poseči v žep.

Najemnina za 1 – 1,5 sobno stanovanje znaša debelih 1000 evrov. A to ni luksuz. Ta je še nekoliko dražji. Predvsem najnovejši modni dodatek v državi. Če so dame širom zemeljske oble vajene sprehajanja štirinožnih prijateljev v torbicah dragih modnih oblikovalcev, ali pa oblačenja živali v trenerke in pižame, da jih ne zebe, je v Katarju zgodba povsem drugačna. Osrednje zbirališče Katarcev je še naprej tržnica, po njihovo suk, kjer je vsega v izobilju, edino oddelkov s sadjem in zelenjavo je bolj malo.

Restavracije, gostinski lokali, kramarji, ki ti prodajo od otroškega kolesa do orientalske preproge. Na novem, še nedokončanem delu tržnice, pa se pretežno ukvarjajo s prodajo živali. Najbolj cvetoč posel zanesljivo predstavljajo sokoli. Zanj je potrebno odšteti, glede na poreklo in izurjenost, 1500 evrov in več, med videnimi pa je bil najdražji 6 tisočakov in morda, bi bilo moč, z nekaj preprotrebnega trgovskega pregovarjanja, to ceno znižati.

Kdo jih kupuje?
Sokol ni samo ptič, sokol je v Katarju hišni ljubljenček, v sosednjem Abu Dabiju pa prirejajo celo tekmovanja, na katerih imajo glavno vlogo ravno omenjeni ptiči. V to sem se dobro prepričal, ko sem stopil iz ene prodajalne s sokoli, ko so nasproti prišli trije mladeniči, skupaj so imeli morda 35 let, s ptičem v levi roki in mobilnim telefonom v desni. Razumljivo so vsi lastniki mogočne ujede opremljeni z rokavico, živali pa imajo posebno kapico, s katero njihove oči niso izpostavljene svetlobi.