1. Pravljična zmaga Mateja Mohoriča
Lani sta na francoski pentlji slovenski športno pravljico spisala predvsem Tadej Pogačar in Primož Roglič, letos pa se jima je pridružil še Matej Mohorič. In to na kakšen način. Pred sedmo etapo, z 249 kilometri najdaljšo po letu 2000, se je pričakovalo močno skupino ubežnikov, kar se je tudi uresničilo. V njej se je znašlo 29 kolesarjev, med njimi tudi nosilec rumene majice Mathieu van der Poel in belgijski zvezdnik Wout van Aert.
A ne en ne drug nista bila kos izjemnemu Mohoriču. 26-letnik je predzadnji vzpon dneva začel na čelu dirke skupaj z Jasperyjem Stuyvenom in Brentom van Moerjem. 20 kilometrov pred ciljem, ko je bil naklon večji od desetih odstotkov, pa je Mohorič napadel in v nekaj sekundah za seboj pustila oba Belgijca.
Do konca si je privozil dovolj veliko prednost, da je lahko na ciljni ravnini z dvignjenimi rokami čustveno – v solzah – proslavljal največjo zmago kariero. Organizatorji so mu po koncu namenili nagrado za najbolj borbenega kolesarja, na račun osvojenih gorskih ciljev pa je naslednji dan nosil tudi pikčasto majico za najboljšega hribolazca.
Obenem je nekdanji mladinski svetovni prvak dopolnil izjemno bero etapnih zmag s tritedenskih dirk, leta 2017 je bil najhitrejši na sedmi etapi Vuelte, leto kasneje pa še na deseti etapi Gira. Zanimivo – obe preizkušnji sta bili najdaljši tistega leta. Mohorič je postal 103. kolesar in po Rogliču drugi Slovenec, ki je dobil vsaj eno preizkušnjo na vseh tritedenskih dirkah.
2. Neverjetna prevlada Tadeja Pogačarja
V Francijo je prišel kot aktualni zmagovalec in prvi favorit za nov uspeh, po prvih devetih etapah pa je visoka pričakovanja upravičil in pokazal, da mu zaenkrat ni para. Najprej je "preživel" tri etape, ko je kar nekaj favoritov zavoljo množičnih padcev izpadlo iz igre za rumeno majico. Nato je na peti dan deklasiral konkurenco na kronometru. Čeprav je bil ta skoraj povsem ravninski, brez izrazitih vzponov, ni imel konkurence. Stefan Küng je zaostal za 19 sekund, okroglih 30 van Aert, še eno več pa van der Poel, ki je v nasprotju s pričakovanji uspel obdržati rumeno majico.
A tudi s tem si Pogačar ni belil glave. Po izjavah sodeč mu je celo ustrezalo, da je odgovornost nadzorovanja dirke ter tisoč in ene medijske obveznosti ostala na plečih Nizozemca. Ko pa je karavana v soboto prvič letos zavila v Alpe, je Pogačar stvari hitro postavil na svoje mesto.
Na osmi etapi je napadel 30 kilometrov pred ciljem, na drugem od treh vzponov prve kategorije. Na prvi poskus mu je odgovoril le Richard Carapaz, ki je izgubljene sekunde neuspešno skušal nadoknaditi že dan prej, čez kakih sto metrov pa niti sicer izjemni Ekvadorec ni imel odgovora na drugo Pogačarjevo pospeševanje.
Po zadnjem vzponu dneva na Grand Colombier je bila za Pogačarja v igri celo etapna zmaga, a na spustu do cilja zaradi razmočene ceste ni želel tvegati. Kljub temu si je v primerjavi z ostalimi favoriti privozil več kot tri minute naskoka. Svojo prednost pa je v nedeljo še povečal, ko je najprej v kali zatrl vse poskuse kolesarjev Ineosa na zadnjem vzponu do Tignesa, nato pa Carapazu še enkrat več pokazal, kdo je ta trenutek najmočnejši kolesar v karavani. Za dodatnih 30 sekund naskoka v skupnem seštevku.
Pogačar ima po devetih preizkušnjah dve minuti prednosti pred junakom nedeljske etape Benom O'Connorjem, kar je največja razlika po uvodnem tednu dirke po letu 2004. Ostali pa zaostajajo še občutno več. Rigoberto Uran je tretji s + 5:18, Jonas Vingegaard je četrti (+ 5:32), Carapaz pa na petem mestu zaostaja še sekundo več.
Po devetih dneh izgleda, kot da lahko Pogačarju zgolj še velika nesreča (poškodba, bolezen ali smola z vremenom) prepreči drugo zmago na Touru. Tuji mediji so ga če začeli primerjati z največjimi posamezniki v zgodovini kolesarstva. Francoski L'Equipe pa je na nedeljski naslovnici Pogačarjevi fotografiji dodal pomenljiv zapis: "Hors categorie". Ali v prevodu: "Ekstra kategorija".
3. Velika smola in odstop ranjenega Rogliča
Če je za Pogačarjem sanjski začetek francoske pentlje, povsem obratno velja za Primoža Rogliča. 31-letnik se je na tleh znašel že na prvi etapi po neverjetni neumnosti navijačice, do katere še pridemo. Nov padec na tretji etapi, ko je trčil s Sonnyjem Colbrellijem in ga je vrglo s kolesa, pa je bil – kot se je kasneje izkazalo – zanj usoden.
Kisovčan je sicer v slogu največjih šampionov stisnil zobe in še poskušal. Na kronometru, na katerem bi bil v običajnih okoliščinah med favoriti, je bil celo sedmi, za Pogačarjem je zaostal sprejemljivih 44 sekund. V cilju pa je pozitivno razlagal, da bodo zagotovo prišli boljši časi. A žal ne na letošnjem Touru. Že v petek na razgibani etapi je močno zaostal za najboljšimi, v cilju pa kljub temu navdušil, ko je mlademu navijaču podaril bidon za vodo.
Še huje je bilo za Rogliča v soboto na prvi alpski preizkušnji. Stik z najboljšimi je izgubil po 30 kilometrih, do konca pa kolesaril v "gruppetu", torej v skupini, ki jo na najtežjih gorskih etapah z namenom preživetja tvorijo sprinterji. Pred startom nedeljske etape s prvim vzponom najtežje kategorije pa so iz Jumbo-Visme sporočili pričakovano novico: Roglič je zaradi hudih bolečinah odstopil.
Selektor slovenske reprezentance in športni direktor UAE Team Emirates Andrej Hauptman je Rogličevo odločitev označil za pravilno, tako kot vsi ostali junaki pa se nadeja, da se bo Rogliču uspelo v polni pogon vrniti že za cestno dirko na olimpijskih igrah, ki bo le šest dni po koncu dirke po Franciji.
4. Preporod Marka Cavendisha
Britanski sprinter je na francoski pentlji do letos dobil neverjetnih 30 etap, a niti ene po letu 2016. Tudi tokrat ga strokovnjaki in stavnice niso uvrščali med favorite na ravninskih etapah, pričakovati pa je bilo, da bo svojo srečo iskal predvsem v šesti etapi s ciljem v zanj srečnem Chateaurouxu, kjer je pred 13 leti prišel do svoje prve zmage.
A Mark Cavendish ni želel toliko čakati. Po kaotični tretji etapi, ko se mu ni uspelo vmešati v boj za zmago, je napadel dan kasneje in v zadnjih metrih za seboj pustil Nacerja Bouhannija in Jasperja Philipsena. Da je pri 36 letih znova blizu staru formi, pa je potrdil minuli četrtek, na že omenjeni šesti etapi. Tretjič v zgodovini Toura je cilj etape gostil Chateauroux in še tretjič smo dobili istega zmagovalca. Presrečni Cavendish, ki za rekordom Eddyja Merckxa po številu zmag (34) zdaj zaostajala le še za dve, pa je po cilju dejal, da mu ta zmaga pomeni prav toliko kot njegova prva iz leta 2008.
5. Navijačica potrdila, da je imel Einstein prav
V prvih treh etapah smo bili priča številnim množičnim padcem, med katerimi pa izstopa tisti iz prvega dne, ki ga je zakrivila objestna navijačica. Ta je z velikim transparentom, na katerem je pisalo "Allez Opi-Omi", s čimer je želela pozdraviti dedka in babico, zakrivila množičen padec. Kot prvi je vanjo trčil Rogličev ekipni kolega Tony Martin, ki je na desni strani ceste vodil vlak Jumbo-Visme. Sledil je domino efekt, trdoto asfalta sta na lastni koži tako občutila tudi Roglič in Pogačar, ki pa sta jo, za razliko od nekaterih drugih kolesarjev, odnesla le z odrgninami.
Milo rečeno nespametna navijačica, ki je potrdila, da rek Alberta Einsteina o neskončnosti človeške neumnosti še kako drži, je kolesarsko javnost razburila tudi s tem, ko je s prizorišča nesreče potuhnjeno izginila neopažena. Kar pet dni jo je nato iskala lokalna policija, govorilo se je celo o možnosti enoletne zaporne kazni. Ko pa so jo organi pregona le uspeli identificirati, so organizatorji dirke sporočili, da odstopajo od sodnega pregona. Kot so zapisali, jo je zaradi zgražanja javnosti doletela dovolj huda kazen.
KOMENTARJI (18)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.