Dakar ostaja v Južni Ameriki?

Trideseta izvedba slovitega relija Dakar je za nami. Letos prvič izven Afrike, a kljub temu z vsem, kar je vedno ponujala trasa med Parizom in Dakarjem: deset tisoč kilometrov brezpotij, velike težave, nekaj mrtvih in silovito navdušenje lokalnega prebivalstva. Južnoameriška avantura sicer ni mogla prinesti samote in resnosti stotin kilometrov saharske praznine, šarma arabskega sveta in revščine črne Afrike, toda zato tukaj ni bilo minskih polj, nevarnosti terorističnih napadov in malarije. V zameno pa smo dobili okolje Andov in Patagonije, obale obeh oceanov in evforičen sprejem več kot treh milijonov gledalcev ob trasi.

Dobili smo tudi novega zmagovalca med avtomobilisti. Po odstopu treh največjih favoritov Peterhansela, Sainza in Al Attiyaha se je na vrh zavihtel DeVilliers in Volkswagnu končno privozil tako želeno zmago na tej prestižni dirki. To jim je uspelo tudi ob pomoči skoraj vojaškega reda med mehaniki in dirkači ter ob uporabi, v drugih dirkaških kategorijah nepredstavljive uporabe, konkurenčnih sestavnih delov (na primer Mercedesove tehnologije vbrizga po skupnem vodu). Pri tej zmagi imamo nekaj tudi Slovenci, saj je eden glavnih DeViliersovih mehanikov naše gore list.

Med motoristi tovarniška ekipa KTM-a ni dovolila presenečenj in tako smo na vrhu videli stara dakarska zmagovalca Como in Despresa. Toda oba sta dirko končala tudi s kančkom sreče, tako kot pravzaprav vsi motoristi, saj dakarskega relija še nihče ni končal brez padca ali okvare. Coma je že prvi dan ostal brez olja v pogonskem agregatu in nadaljeval ob pomoči lokalnega prebivalstva, Despres pa je predzadnji dan pri polni hitrosti skoraj trčil v kravo, ki se je znašla pred njim. Dejansko so imeli prav vsi motoristi na novi trasi dirke v Južni Ameriki težave s polnili gum in nastavitvami vplinjačev pri dirkanju na veliki višini.

Slovencu Miranu Stanovniku tako motor kar tri dni ni razvijal polne hitrosti, peti dan pa mu je v sipinah skoraj popolnoma odpovedal. Kljub temu je s tretjim mestom na prvi etapi pokazal, da sodi v svetovni vrh. Največ je upal prav od najtežjih sipinskih etap, ki pa jih je organizator v želji, da bi preprečil veliko število odstopov, skrajšal. Stanovnik se je tako moral zadovoljiti s tretjim mestom v svojem razredu maraton in z izenačenjem najboljše dakarske uvrstitve v absolutni konkurenci – 13. mestom. In dan po koncu dirke že razmišlja o udeležbi v prihodnjem letu.

Kljub temu, da organizator že nekaj mesecev skriva traso nove dirke, praktično vsi pričakujemo ponovno izvedbo dakarskega relija v Južni Ameriki. Navdušenje vseh dirkačev nad tem kontinentom, navdušenje lokalnih prebivalcev nad dirko in predvsem ogromni stroški za izdelavo povsem nove trase govorijo v prid večletne selitve iz Afrike. Upajmo le, da se v prihodnje ne bodo pojavljale težave, ki jih je imel letos francoski organizator, saj se je na primer zaradi slabo napisane potne knjige veliko tekmovalcev po nepotrebnem izgubljalo, favorit Carlos Sainz pa je moral tik pred zmago odstopiti. Najbolje pripravljeni, med katerimi je tudi Slovenec Miran Stanovnik, pa v prihodnje upajo predvsem na veliko več sipin. Potenciala je namreč že samo v najbolj sušni puščavi na svetu – Atakami praktično neomejeno. Še posebno, če bodo dirko podaljšali v Bolivijo. Kjer koli že bo v prihodnje reli Dakar, je gotovo, da bo tudi v prihodnjem letu ostal najtežja, najnevarnejša in najbolj nora dirka na svetu.