Kakšno je stanje v Švici v času pandemije?
Prav veliko ne poslušamo njihovih poročil, ampak malo spremljamo na internetu, kaj se dogaja. Določeni ukrepi so bili sprejeti že takoj na začetku: šole so zaprli tako kot v Sloveniji. Potem so počasi zaprli trgovine, razen živilskih. Do tega torka, včeraj pa so se odprle nekatere trgovine z gradbenimi materiali in podobno.
Najbolj sem bila presenečena, da je v trgovinah ali pa na cesti redko kdo nosil masko. V trgovinah niti prodajalke. Se pa Švicarji zelo držijo predpisane razdalje. V trgovini je tudi varnostnik, ki odreja vozičke. Obratovanje trgovine je bilo organizirano tako, da je bil vstop z ene, izstop pa z druge strani. Masko in rokavice si pa le redko videl in še danes je tako. So pa Švicarji zelo disciplinirani, ljudi ni bilo treba postavljati v vrsto. Stali so na razdalji vsaj dva metra. Tudi pred trgovino: raje so stopili tri metre narazen kot dva.
Torej gre za neko vsesplošno zavedanje resnosti situacije ...
Na sprehodih je bilo zelo veliko ljudi, tukaj, kjer živimo, je veliko poti – gozdov, travnikov itd. Bilo je zelo veliko ljudi, ampak so se tudi zelo samoiniciativno umikali ob srečevanjih. Počakali, če je bilo premalo prostora.
So bili Švicarji nezadovoljni z ukrepi? So se jim zdeli pretirani?
Glede na to, da nismo veliko gledali njihovih poročil, nisem seznanjena, da bi bile kakšne velike pritožbe. Ampak že na splošno so ljudje tu veliko bolj umirjeni. Švicarji so naučeni, da so pravila na prvem mestu. To moram reči. Tako je že od prvega dneva, kar smo tukaj. Se navadiš, hitro se navadiš. Pravila so za njih sveta. Če se reče, da je omejitev 30 km/h na cesti, bodo vozili 30 km/h. Po mestu, kjer je 50, je 50 km/h. V Švici nisem potrobila niti enemu, niti ni kdo drug meni. Ko pridem v Ljubljano, že prvi dan postanem živčna. Tu vozijo 120 km/h po avtocesti, pa je lahko ne vem kakšen avto. Najde se kak Francoz, ki pelje 130 km/h, ker ve, kje so radarji, ampak načeloma 120 je 120. Tako so ljudje navajeni. Bog ne daj, da pred prehodom za pešce ne ustaviš. Ljudje so navajeni, da gredo čez cesto: nekateri sploh ne pogledajo levo/desno. Kot pešec na prehodu ne čakaš niti sekunde.
Se pa tudi v Švici situacija umirja ...
Danes se celo odloča, da bi 11. maja znova zaživele nekatere osnovne šole (kasneje je bilo to potrjeno, op. p.).
Pa bi lahko starši rekli, da njihovi otroci v tem šolskem letu ne gredo nazaj v šole?
To so neuradne in nepreverjene informacije, a kolikor sem slišala, bi se lahko šola, če bi veliko staršev nasprotovalo nadaljevanju pouka, odločila, da programa ne izpelje. Mlajši sin, ki se pogovarja s prijatelji, pa mi je dejal, da nekateri starši, ki imajo doma rizične skupine, svojim otrokom ne bodo dovolili v šolo.
V Švici se šola zaključi podobno kot pri nas?
Malo kasneje, v začetku julija. Starejši sin hodi v mednarodno srednjo šolo. Vse zaključne izpite (nekaj podobnega kot matura pri nas) so mednarodne šole ukinile, tudi tistim, ki šolo zaključujejo. Tudi mlajšemu so ukinili vse zaključne izpite v 11. razredu. Ne bodo imeli ničesar.
Kako pa je s profesionalnimi športniki? So lahko trenirali?
Ne, tudi športniki niso smeli. Nihče ni treniral. Celo tako je bilo, da so sčasoma zaprli stadione, igrišča. Imeli so veliko kontrol. Pogosto je naokrog hodila policija in kaznovala morebitne kršitelje.
Prepovedi gibanja med občinami, ki je v Sloveniji dvignila veliko prahu in bo veljala do srede, tam najbrž ni?
Ne, tega v Švici ne. Ljudje ostajajo aktivni, sprehodi in rekreacija niso bili prepovedana, družina je lahko skupaj bila zunaj, ni bilo pa dovoljeno za skupine iz različnih gospodinjstev. Kolesarjenje, tek sta bila ves čas dovoljena.
Če pustiva tale koronavirus malce ob strani ... Ali ostajate povezani z atletiko, športom tudi v Švici?
Ne, zdaj pa ne več. Do lanskega leta sem imela še atletsko šolo, letos pa prvič ne, ker je bilo težko na daljavo. Določene vaditeljice so sicer hotele to še nadaljevati, a enostavno, ko pride do težave, jaz ne morem pomagati. Tudi pogoji za športna društva v Sloveniji so se spremenili. O tem najraje sploh ne bi govorila ...
Atletiko pa vendarle še spremljate prek medijev?
Spremljam, kolikor se tukaj lahko spremlja.
V Sloveniji so rezultati v atletiki začeli upadati, doživljamo nekakšen zaton. Čemu pripisujete takšno stanje? Menjava generacij, sistemske težave, pomanjkanje dobrih trenerjev?
Tako bom rekla: vse skupaj. Cel sistem. Menjava generacij seveda prinese določene spremembe. Ampak vseeno bi se morali pojaviti novi obrazi. Imamo veliko nadarjenih otrok, vsaj, kar jaz vem, ko sem bila nenehno povezana s tem in spremljala rezultate. Izpostavila bi en velik problem, a to je moje osebno mišljenje. Pri nas se je vzpostavila neka čudna, ne vem, kako bi temu rekla, atmosfera, ko so otroci morali biti že pri treh, štirih, petih, šestih, sedmih letih vrhunski športniki. In pri nas se je začelo na veliko trenirat in jih 'ganjati'. Mislim, da so bili vsi, ki so bili potencialno kandidati za dobre rezultate, uničeni.
Psihično ali fizično?
Fizično in psihično. Na prvem mestu fizično, seveda potem to s seboj prinese tudi psiho. Ko sem prišla sem, sem bila šokirana oz. presenečena. Sin je v Ljubljani imel petkrat na teden treninge, pa za nekatere starše je še to bilo premalo, pa še tekme in turnirji ob koncih tedna. Govorimo o otrocih, starih do 12 let. Katastrofa. Atletika se nikoli ni trenirala pri 10 letih. Atletske treninge so otroci delali ... Jaz sem prvič prišla na stadion pri 12. Nisem imela šprinteric, ničesar ... Šli smo na tekmovanje, šalili smo se. Ampak so bili tudi pravi trenerji. Pravi trenerski kader, ki je vedel, za kaj gre. Sproti so se z nami učili. Med seboj so bili povezani. S tistim, kar smo naredili v tujini, ko smo delali rezultate, ko smo hodili na priprave z ostalimi državami, so se oni sproti učili.
Pa vendarle gre pri atletiki za elementarni šport, ki ne bi smel biti toliko odvisen od finančnih vložkov ...
Nimamo mogoče pravega kadra. V trenerski posel, tudi če gre kakšen dober trener, se vmešavajo starši, ki pa imajo močne in velike ambicije. To se je dogajalo z določenimi atleti, ki smo jih še mi spremljali. Vedno je bil tukaj načeloma problem staršev. Trenerski kader, ki ga ne zna pripeljati naprej. Veliko pa je odvisno tudi od sreče. Pod Jugoslavijo smo imeli določeno vsoto denarja, da smo lahko izkoristili priprave, danes morajo to plačevati starši. Za atletiko rabiš čas, čas, čas, stopničko po stopničko. In pa dobrega trenerja, ki te zna do tega pripeljati. Če otroci pri 15 in 16 letih opravijo tako količino treninga kot jaz v profesionalnih letih ali pa mogoče še več, mislim, da je tukaj, pa ne samo v atletiki, težava. Kakor koli: vedno, ko sem to omenila, so mi dejali, da je zdaj drugačen sistem. Ne, razvoj človeka, otroka v pubertetnika, nato v odraslega športnika je enak, kot je bil pri meni. Razvoj ostaja enak. V Sloveniji je mlajši sin imel pet treningov na teden. Tukaj pa dvakrat, prosili so nas, če lahko hodi trikrat. V Sloveniji pa je daleč, daleč preko tega, ker so primerni za razvoj v vrhunskega športnika. Do 15. oz. 16. leta lahko vsakega, ki ima nekaj talenta, natreniraš do maksimuma. Vsak otrok bo prišel zelo visoko v Evropi, če ga boš ti stisnil. Ampak potem pa ni več poti naprej.
KOMENTARJI (93)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.