Brajkovič trdi, da je na pozitiven dopinški test vplivala tudi bulimija

Jani Brajkovič je razkril, da se je dolga leta svoje športne kariere boril z motnjo hranjenja, bulimijo, ki je po njegovih besedah v kolesarstvu širši problem. Kot pravi, pri njem nikoli ni šlo zgolj za telesno težo, saj je bil vedno vitek in s tem ni imel težav. A bolezen ga je zagrabila in imela povsem pod nadzorom, saj ni vedel, kako se pozdraviti, kam se obrniti po pomoč, saj gre še vedno za tabu temo.

Tako se je Brajkovič naučil živeti z boleznijo in upal, da bo nekoč bolje. In res je bilo, a le za nekaj časa, saj je vsakič, ko je v življenju naletel na oviro, izbruhnila v polnem obsegu. Kot je zapisal, še zdaleč ni bil edini, saj se v kolesarstvu številni borijo z motnjami hranjenja.

V vsaki ekipi so se borili s to boleznijo ali podobnimi motnjami hranjenja
"V vsaki ekipi, katere član sem bil, vse od kontinentalne, pro-kontinentalne ali svetovne serije, sem imel moštvene kolege, ki so se prav tako borili s to boleznijo ali podobnimi motnjami hranjenja. Med njimi so bili tudi kapetani ekip, 'top 3' kolesarji z največjih dirk ..." je sporočil v svojem blogu.

Zdravniki običajno niso opazili teh težav, saj postaneš, kot je razkril Brajkovič, mojster prikrivanja. In tudi če vodstvo ekipe opazi, da imaš težave, jih običajno ignorira, še piše. Ko je prišel pozitivni dopinški test, Brajkovič je junija letos odslužil 10-mesečno dopinško kazen, je svoje težave zaupal Mednarodni kolesarski zvezi (Uci).

'Bil sem povsem obupan'
"Zato sem posegel po nadomestku obroka, ker sem le to lahko obdržal v sebi. Žal je vseboval tudi metilheksanamin, ki ni bil naveden na deklaraciji. V tem obdobju ni bilo dneva, da ne bi jokal, preden sem sedel na kolo. Bil sem povsem obupan in vse je bilo črno," je zapisal slovenski kolesar in dodal, da so mu pri Uciju obljubili pomoč zdravniškega oddelka, a je do danes ni dočakal.

Brajkovič je še zapisal, da je sam našel pomoč, da mu gre dobro in si je povrnil samozaupanje ter ljubezen do sebe. Ker verjame, da nisi zguba, če se le vsakič po padcu pobereš, si spet želi dirkati.

Ni še čas za slovo
"Kolesarstvo in jaz sva nerazdružljiva. Vem, da bo nekoč prišel čas za slovo od tega športa, a zdaj ta čas še ni napočil. Od januarja sem nabral 26.000 kilometrov in gre mi najbolje v zadnjih sedmih letih. Kolesarstvo mi daje svobodo," je še zapisal Brajkovič in dodal: "Če sem pošten, sem si želel dirkati za reprezentanco na dirki po Slovenji, a od odgovornih nisem dobil odgovora. Stopil sem tudi v stik z vsemi ekipami na dirki po Utahu, še sam bi plačal stroške zase. Ni lahko in ne vem, če bom še dobil priložnost dirkati, a vztrajal bom do konca."

"Ta zapis ni nastal z namenom, da bi se ljudem smilil ali dobil pozornost, temveč izključno z namenom, da opozorim na ta velik problem kolesarstva. In ne bi smel biti takšna tabu tema. Nekdo, ki si zlomi kost in nadaljuje z dirko, je slavljen kot junak, drugi, ki se mesece ali leta bori z duševnimi boleznimi, motnjami hranjenja, zasvojenostjo ... pa je šibak. Ne bi smelo biti tako. Sebe sem zdaj razkril in upam, da bom s tem pomagal še komu," je sklenil Brajkovič.