Alex Zanardi dan pred obletnico tragične nesreče spet paraolimpijski prvak

Po dveh zlatih kolajnah iz Londona (2012) je italijanski ročni kolesar Alex Zanardi uspel do zlatega odličja priti tudi na letošnjih paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Nekdanji dirkač formule 1 se je pred skorajda točno 15 leti, obletnica bo ravno v četrtek, hudo ponesrečil na dirki American Memorial 500 Cart in izgubil obe nogi, zdaj 49-letni Italijan pa se kljub temu ni prenehal ukvarjati s športom. Zanardi je v sredo v Riu slavil na kronometru v razredu ročnega kolesarstva H5 in še povečal svojo zbirko kolajn. "Čutim, da sem imel veliko srečo, čutim, da je moje življenje neskončen privilegij," je čustveno izjavil Zanardi. "Ko imaš tukaj olimpijski stadion na tistem kosu zemlje, kjer je bilo nekoč dirkališče Indy Car, kjer sem osvojil svoj prvi najboljši štartni položaj ... Za romantičnega tipa, kakršen sem sam, je to kar posebno."

Zanardi je vse od prvih nastopov v konkurenci ročnih kolesarjev leta 2009 osvojil že osem naslovov svetovnega prvaka, 20-kilometrsko stezo pa je prevozil v 28 minutah in 36,81 sekunde. Manj kot tri sekunde je za Italijanom zaostal Avstralec Stuart Tripp. "Običajno se ne zahvaljujem Bogu za takšne reči, saj verjamem vanj in menim, da ima pomembnejše reči, zaradi katerih bi ga moralo skrbeti, a danes je bilo še zame preveč, moral sem dvigniti pogled in se mu zahvaliti," je nadaljeval Zanardi, ki ni pozabil na več kot 4.000 športnikov paraolimpijcev, ki si po njegovem mnenju zaslužijo ravno toliko pozornosti kot on sam. "Tudi moja nesreča, to, kar se mi je zgodilo, je postala moja največja življenjska priložnost. Vse reči, ki jih danes počnem, so povezale z mojim novim stanjem," je sklenil Zanardi. "Ko se znajdeš v določeni situaciji, potem moraš prepoznati, kam si želiš in se osredotočiti na tisto, kar lahko dosežeš na določen dan. Če je to majhna reč ali velika - korak za korakom ti lahko uspe. Ves čas so me spraševali, če bi spet sedel v dirkalnik, a zame je bilo bolj pomembno, da sem šel v kopalnico in sam lulal, a nisem mogel. Potreboval sem pomoč. To je bila prioriteta številka ena. Iz dneva v dan mi je uspelo prevzemati nadzor in pridobivati na moči, nazaj sem dobil tudi samozavest in osredotočil sem se na različne reči, tako da sem zdaj tukaj, kjer sem."