'Sin je najina zlata medalja, olimpijska kolajna pa je češnja na torti'

Ime Gloria pomeni slava in po osvojitvi olimpijske medalje ima Gloria Kotnik zdaj večno slavo. Dolgo časa je trajalo, da sem uspela upravičiti ime, ki sta mi ga dala starša, je v oddaji Ena na ena pojasnila dobitnica bronaste kolajne v Pekingu, ki je spisala neverjetno olimpijsko zgodbo.  

Na olimpijske igre je namreč prišla na podlagi povabila, trenirati je začela dobre tri mesece pred začetkom iger. V športu je sicer že 20 let, a na stopničkah še ni stala, na olimpijskih igrah pa je dosegla kolajno. Gre za pravo filmsko zgodbo.  

Gloria je pojasnila, da je v času nosečnosti in po rojstvu izgubila celo sezono, ki je štela za kvalifikacije, tako da je bila na koncu res vesela povabila, po drugi strani pa ji je bilo tudi težko, saj se je zavedala, da je pred izzivom, da pusti sina doma.  

Na tekmi o medalji sploh ni razmišljala, tudi rezultatskega cilja ni imela, saj se prej vedno v športni karieri, ko si je to naredila, ni dobro izteklo. Že nekaj časa se zato bolj osredotoča na pot do cilja.  

Na olimpijske igre je sicer Gloria prišla, ker se ena od avstrijskih tekmovalk ni želela cepiti proti covidu-19. Ko se je odločila, da gre, je bila odločena, da ne gre tja gledat na uro, temveč da nekaj doseže. Pred olimpijskimi igrami je imela le dvanajst treningov. A v športu je že dolga leta in zato misli, da se je takrat v njej sprožil nek avtopilot, saj je vse delala avtomatizirano. Tako dobro, kot se je počutila na dan tekme, se namreč ni še nikoli.

Ob povabilu na olimpijske igre se ni takoj odločila, da gre. Bila je v dilemi. "Jaz sem najprej mama in ni mi bilo lahko," je povedala in dodala, da jo partner v vsem podpira in je vedela, da bo vse dobro. Tudi njena družina ji je stala ob strani in ji pomagala. In zato se je tudi odločila, da gre na olimpijske igre, kjer si je v vožnji za tretje mesto rekla, da ne bo pristala na četrtem mestu. Ves dan je namreč uživala in uspevale so ji čudovite vožnje, kot jih je izpeljala tudi na zadnjih treningih. "In prepričana sem bila, da me nič ne more ustaviti."  

Čisto po vsaki vožnji, ki jo je odpeljala, je jokala: "Tisti dan je šlo iz mene toliko čustev. Vsake vožnje, ki mi je uspela, sem se res veselila, da so mi res pritekle solze sreče." In to ji je dajalo motiv za vse naslednje vožnje.

Ko je prejela bronasto kolajno, je bila v svojem svetu in sploh ni slišala, ko so jo poklicali na podelitev kolajn. "Mene je takrat Ester spomnila: 'Gloria, Gloria, na oder moraš.' Jaz nisem čisto nič slišala, samo stala sem tam in se čudila, kaj se dogaja."  

V 20 letih ni nikoli stala na stopničkah, vedno je dosegala nehvaležna četrta mesta. A to, da ni pokazala, česa vse je zmožna, jo je gnalo naprej. "Pa dejstvo, da sem si v preteklosti vedno nalagala preveč bremen, tudi pritiska," je pojasnila in dodala, da je na te olimpijske igre odšla neobremenjena z rezultatom, mogoče tudi malo skrita v senci, saj nanjo niso gledali kot na favoritko za medaljo.  

Kaj prinaša olimpijska medalja?

Olimpijska medalja s sabo prinaša tudi številne obveznosti. Zadnje časa ima Gloria namreč obveznost za obveznostjo. Ganilo pa jo je predvsem to, kako so si ljudje vzeli čas, ji po družbenih omrežjih poslali čestitke, v katerih je začutila, kako ji privoščijo uspeh. Nekateri so napisali, da so jokali, kar ji je res pogrelo srce. Tudi ko gre po ulici, jo ljudje prepoznajo in ji čestitajo. Ne gre le za športni dosežek, ampak meni, da so ljudje v doseženem videli tudi garanje, trud, ki sta se na koncu poplačala.

Vrnitev po rojstvu sina

Po porodu je začela s treningi v fitnesu, z namenom, da se vrne v kondicijo, saj je šport del njenega življenja. Ko je videla, kako hitro se vrača na nivo pred nosečnostjo, je bila presenečena. Ampak njen partner je bil tisti, ki ji je rekel, naj poskusi spet, saj nima kaj izgubiti.

Glorijin oče je nato prejel ponudbo za trenerja kitajske reprezentance, s katero je nato trenirala tudi sama. Oče jo je namreč vedno vzel na trening, poleg tega pa se je Gloria na Kitajskem vedno počutila dobro, odgovarja ji tudi tamkajšnji sneg in na koncu je vse te izkušnje obrnila sebi v prid.

Ta medalja je naši družini vrnila vsa odrekanja, je stavek, za katerim se skrivajo žrtvovanje družine, ves čas, angažiranost, pa tudi veliko finančnega vložka, je pojasnila Gloria. "Svojo družino sem v teh letih nekajkrat skoraj pripeljala na rob finančnega zloma. Ko ni šlo več, sta pomagala tudi babica in dedek in vsem sem izredno hvaležna in ta medalja je v bistvu poplačilo."

Preden je prišla do medalje, se je dvakrat spopadla z izgorelostjo. Prvič stanja ni vzela resno. Takrat so ji zdravniki svetovali, naj prekine s treningi, se spočije, da si telo opomore. Je pa takrat dobila tudi opozorilo, naj se vpraša, kaj ji pomeni več, ali si želi kdaj v življenju družino ali ima raje kariero? Takrat je te besede niso izučile, sicer se je spočila, a je hitro spet padla v prejšnji ritem. To je bilo v letu 2017/2018. Drugič se je z izgorelostjo srečala leta 2020. Na tekmi v Kanadi istega leta je povedala, da je bila videti kot živi mrtvec. Člani reprezentance so jo takrat poskušali prepričati, da ne bi šla na start, ampak taka kot je, si je rekla, da bo zdržala. Na srečo je prišla do cilja. Takrat ji je šlo na roko, da je vlada zaradi epidemije zaprla državo, športniki so ostali doma. Če se to ne bi zgodilo, bi najverjetneje po dveh tednih spet delala enako naprej. Tako pa je ostala doma, počutila se je slabo, jedla je protibolečinske tablete, imela je čas razmisliti in se tako fizično kot psihično odpočiti.

Po drugi izgorelosti in rojstvu otroka se je popolnoma spremenila, je pojasnila. Ve, kaj je bolj pomembno in zaradi česa se je vredno sekirati, drugače se obnaša in tudi to je velik del, ki je prispeval k olimpijski medalji. Ko je rodila sina, je dejala, da je dosegla svoj življenjski cilj. On je najina zlata medalja, osvojena olimpijska kolajna pa je češnja na torti, pravi.

Športno pot si želi nadaljevati, motivacijo ima in mogoče jo pripelje tudi do petih olimpijskih iger.