Zgodovinsko slavje v pariški spalni tišini

Čeprav so največje, olimpijske igre niso tisto tipično tekmovanje, da bi iz domovine pritegnile na tisoče navijačev, ki bi enega izmed mestnih trgov napolnili do zadnjega kotička in urbano poskakovale v ritmu Kdor ne skače, ni Sloven'c. Organiziranih prihodov ni, prav tako ne paketov vstopnic, ki bi iz posamezne tribune ustvarile nacionalni navijaški sektor. Tisti, ki do dragih vstopnic sploh ne pridejo, se morajo znajti po svoje.  

Osrednjo navijaško cono v samem središču mesta so zasedli domačini, njihovim športnikom gre odlično, koš so napolnili že z več kot 50 medaljami, zato pa na velikih ekranih predvajajo predvsem domače tekme.  

Za slovenski navijaški pridih je treba na sam rob mesta, v park La Villette, kjer stojijo paviljoni posameznih držav udeleženk, med njimi tudi Slovenije. Sestavljeni so iz notranjega dela, kamor je vstop dovoljen samo akreditiranim gostom, ter zunanje terase, kjer so denimo postavljeni točilni pulti, mize, zvočniki in oder. Na vhodu v park piše, da se v času olimpijskih iger zapira ob polnoči.

Že videli medaljo

Kristjan Čeh se je za medaljo, ki jo je sončna stran Alp željno pričakovala, začel boriti malo čez osmo zvečer. Nekaj navijačev je takoj posedlo pod oder in stisnilo pesti, a Čehu ni šlo tako dobro, kot so upali. Njegovo metanje si je družina Kokalj v Parizu že ogledala v živo.

Hčerka Kaja, ki je skakalka na smučeh in zagrizena navijačica, je izlet v Pariz dobila za birmansko darilo. Ogledali so si tudi kolesarstvo in žensko košarko ter Čeha v kvalifikacijah v atletiki. "Res smo mislili, da bo medalja," pravijo Škofjeločani.

Najglasnejša je Katarina, ki sedi na tleh v prvi vrsti. Pravi, da je navijanja vajena, saj atletiko trenira tudi njena mlajša setrica Hana. "Na nedavnem evropskem prvenstvu sem bila na nehvaležnem četrtem mestu, tako kot zdaj Kristjan Čeh, zato sočustvujem z njim," prisede še ona.

"Poglejte, na olimpijskih igrah smo, moramo biti ponosni nase," Katarina z roko zamahne čez prizorišče, ki ga je zajelo malodušje. "Čeprav smo majhni, znamo stopiti skupaj in moramo biti ponosni na vsak dosežek. Zmagamo skupaj in tudi izgubimo skupaj," je odločna.

Rokometni ples v tišini

"Se bo rokomet predvajal? Tam se je že začelo, tukaj smo že izgubili, nočem biti žalostna še bolj, kot moram biti," pride povprašat Veronika, ki je neučakana v roke že vzela mobilni telefon in poiskala prenos na tretjem televizijskem programu.

Ura je že odbila pol deseto, čas, ko so se rokometaši v Lillu na severu Francije, kamor so se preselili iz Pariza za izločilne boje, že pognali na parket, nasproti so jim stali Norvežani. Po srce parajočem izpadu odbojkarjev in slovesu rokometašic so bili rokometaši še edini predstavniki ekipnih športov, ki so ohranjali upanje za olimpijski uspeh.  

Po nekaj minutah, ko je met diska okronal novega olimpijskega prvaka, sta prišla slika in zvok iz Lilla. Neučakani navijači pravzaprav niso ničesar zamudili, saj sta bili reprezentanci rezultatsko znova poravnani kot v izhodišču, 5:5 je bilo. Navijanje se je začelo.

(Ne)speči Pariz

Tam so bili tudi Domen, Nejc in Nino. V Pariz so prišli pred enim tednom. Razmišljali so, kam bi šli med poletjem, nato pa našli letalske karte iz Benetk za 50 evrov. Prav toliko so na noč odšteli tudi za stanovanje, čeprav niso dobili nobenih vstopnic za ogled iger, so poceni ponudbo izkoristili za turistični skok sem: "Tako poceni več ne bomo v Parizu," pravijo.

Tik pred zdajci se je na spletnih platformah pojavilo veliko novih oglasov za prenočišča. Ne, Parižani se niso zbali gneče in zapustili mesta, kot je bilo pogosto slišati. Številni so izkoristili priložnost za zaslužek in se odločili za oddajo stanovanja, v katerem so še do včeraj živeli in v katerega se jutri spet vrnejo.

Olimpijske igre vsekakor krojijo utrip mesta, podrejeni so jim vsi prometni in logistični tokovi. Razen nočnih. Čeprav smo prej omenili, da piše, da pomeni, da je park La Villette odprt do polnoči, francoski organizatorji zahtevajo, da na zunanjih terasah po 22. uri ni več hrupa. Naokrog ležijo spalna naselja, pravijo. Pustimo to, da so znotraj teh naselij lokali, ki delajo tudi do dveh zjutraj, smeh in pogovori s teras pa odmevajo po vsej ulici. Ali pa to, da techno glasba iz slovaške ali nizozemske hiše doni še krepko po tej določeni uri. Na zunanji terasi televizijski prenos ob spremljavi zvoka ni bil dovoljen, zato so razočarani navijači v drugem polčasu lahko spremljali le še nemo sliko.

Ritem z zastavicami

Razpoloženje pa so dvignili nepričakovani gostje, Brazilci. Skupinica iz So Paula je šla na turnejo po olimpijskem parku – v vsaki hiši po eno pivo, so dejali. "Stali smo pri šanku in pili pivo, ko sem ugotovil, da pravkar igra Slovenija, in to rokomet, ki sem ga treniral tudi sam," pripoveduje navdušen Guilherme.

Fantje so se tako pridružili Veroniki za mizo v prvi vrsti in glasno navijali za Slovenijo, ker niso imeli drugih rekvizitov, so uporabili reklame kartone I feel Slovenia, s katerimi so udarjali in dajali ritem navijanja. Ker jih je čakala neka brazilska zabava, z obžalovanjem niso mogli ostati do konca do veličastne zmage, ki so jo s skupinskim odštevanjem pospremili preostali zbrani.

Rokometaši so dosegli zgodovinski uspeh, preboj v olimpijski finale! To je pred njimi v ekipnih športih uspelo le še košarkarjem, ki so na prejšnjih OI v Tokiu nazadnje zasedli 4. mesto.

Po selitvi v tujino še bolj cenijo slovenske uspehe

Veronika se presrečna vrže v objem svojemu fantu. S Hugom sta se spoznala med študijem na Malti in zaradi ljubezni se je nazadnje odločila za selitev v Pariz. Olimpijske igre je komaj dočakala. Ogledala si je tudi odbojko med Slovenijo in Srbijo, iz Slovenije pa so prišli tudi njeni starši ter tast in tašča, da bi si skupaj ogledali tekmo v ragbiju, ki je Hugov najljubši šport.

Rokomet pa ima v njenem srcu prav posebno mesto: "Moj dedek je bil trener, babica igralka, tako sta se spoznala. Igrala ga je tudi moja mama, ki je bila moja prva trenerka, ker sem bila rokometašica seveda tudi sama, prav tako sta ga igrala tudi moj oče in moja sestra," vesela niza družinsko tradicijo, medtem ko še naprej ploska rokometašem, ki se v zmagoslavnem krogu vrtijo po igrišču.

"Šport me vedno dela ponosno na državo, sploh zdaj, ko sem se odselila, sem še toliko bolj čustvena ob slovenskih uspehih," pravi, da je v svoji novi domovini skakala do stropa tudi pred kratkim, ko je Tadej Pogačar dobil dirko po Franciji.