Slovensko zastavo kupil prek spleta in nasmejal 'rojake'

Sredi trga, ki spominja na kakšnega v Belgiji, je bil sicer postavljen olimpijski poligon, kjer so se mimoidoči lahko preizkusili denimo v metanju na koš ali streljanju na gol. To pa je bilo tudi vse. Vsake toliko časa je mimo zataval kakšen osamljen danski navijač, sicer pa je vladalo vzdušje ležernega poletnega popoldneva.

Močan veter, ki je s hladnimi sunki mešal ozračje, je dovoljeval tudi martinčkanje na soncu in ni bilo take potrebe po iskanju sence kot v južnejšem Parizu, kjer je vedno tudi nekaj stopinj topleje.

Lille, mesto z 230.000 prebivalci, leži na skrajnem severu Francije, tik ob meji z Belgijo, in je od Pariza oddaljeno dobrih 220 kilometrov oziroma skoraj tri ure vožnje. Daleč najhitrejša potovalna opcija so hitri vlaki TGV, ki so imeli na dan začetka olimpijskih iger sicer velike težave, saj je bilo njihovo železniško omrežje tarča sabotaže, zaradi česar je prihajalo do ogromnih zamud. Posledice požigov so kmalu odpravili in promet poteka nemoteno, vožnja od Pariza tako vzame le eno uro.

Obstaja pa druga logistična težava. Zadnji TGV iz Lilla odpelje že ob devetih zvečer, še pred samim začetkom slovenskega polfinalnega obračuna z Danci, kar pomeni, da za morebitno nočno vrnitev v Pariz ta opcija ne pride več v poštev.

Pariz je bil (pre)daleč

Kljub temu, da je čas olimpijskih iger in da so del rokometnega turnirja prestavili tja, skupaj z vsemi poznovečernimi termini tekem, povezave s Parizom niso prilagodili. Proti francoski prestolnici prvi približek krene šele ob pol treh zjutraj, avtobus, ki vozi do letališča Charles de Gaulle, kar pomeni, da je treba nato prišteti še potovalni čas do samega mesta.

Prav nemogoče povezave z Lillom so prenekaterega Slovenca, s katerimi smo se pogovarjali v Parizu, kjer so imeli že od prej rezervirana prenočišča, odvrnile od odhoda tja. Osrednjega trga torej niso preplavili niti drugi navijači, včeraj sta se za olimpijski rokometni finale tam borili tudi Nemčija in Španija.

Gneče ni bilo niti na podzemni železnici, ki je peljala proti stadionu, ki so ga za potrebe olimpijskih iger preobrazili v nogometno dvorano. Pot skozi drevored so opremili s posameznimi stojnicami, tam je bil tudi ulični umetnik, ki pod imenom Pi_80 riše grafite posameznih držav pred vsako tekmo. S sprejem ravnokar popravlja slovenski grb. Vprašamo, kako so se ga razveselili slovenski navijači. Odgovarja, da jih ni videl prav veliko. Tudi njegov kolega Logick, ki končuje portret danskega zvezdnika Mathiasa Gidsela, pravi enako.  

Ležeren park

V bližini je vhod v navijaško cono, ki je pravzaprav velik park. Tam so ležalniki, mize za namizni tenis, navijači posedajo za mizami, po travi, klepetajo, nazdravljajo, prostor prežema pozitivna energija. Veliko je rdeče barve, Danci so prišli v res velikem številu. Peter se je v Lillu ustavil na svoji 14-urni poti iz Pariza domov. Prišel je zaradi tekme, prespal bo v Lillu, nato pa naslednji dan nadaljeval vožnjo proti domu.

A še vedno zaman iščemo Slovence, ni jih niti v bližini točilnih pultov, kjer si na večjih športnih dogodkih vselej ustvarijo svojo bazo, da lahko ekonomično ravnajo s svojim časom in prihranijo pri čakanju na vrsto.

Prišli s severa

Rdeče-modro-beli odtenki, ki jih je sicer polno, so francoski. Nazadnje se na eni izmed modrih majic vendarle izriše napis Slovenija. Majico nosi Katarina, ki je prišla iz Bruslja, kjer živi in dela. Do Lilla je z vlakom potrebovala le pol ure, že kmalu po tekmi, petnajst minut čez polnoč, jo je čakal prevoz nazaj domov.

Iz belgijske smeri sta prišla tudi Maja in Anže, ki sta letela iz Zagreba v Bruselj in tam najela avtomobil. Danes se odpravljata na enodnevni izlet do Pariza, da začutita olimpijski duh, nato pa se vračata v Lille, kjer slovenske rokometaše jutri čaka še ena tekma.  

Enako pot od doma sta ubrali Eva in Sabina, ki nosita rokometni dres Nika Heningmana. Lepa svetlolaska je namreč ukradla srce našemu rokometašu in skupaj s prijateljico bosta ves konec tedna na severu Francije spodbujali naše fante na poti do tako želene medalje.

Ko slišita skupinico, ki čeblja v slovenščini, se nazadnje ustavita še Dino in Maruša. Dopustujeta v Evopi, v Lille sta prišla iz Belgije, obiskala bosta Pariz, vendar šele čez nekaj dni, ko mine olimpijska vročica, ki s seboj prinaša tudi veliko gnečo okoli mestnih znamenitosti.

Mimo pride še en navijač, ovit v slovensko zastavo. A ko ga nagovorimo, nas začudeno pogleda, ne razume niti besedice. Nato Kevin v smehu razloži, da je pravzaprav Francoz, ki je skupaj s prijateljem že prej kupil karte za to tekmo, saj je bil prepričan, da se bodo domačini uvrstili v zaključne boje in jim bo pripadel večerni polfinalni termin.

Ko je ugotovil, da bosta tam igrali Slovenija in Danska, je na spletu zase naročil slovensko zastavo, za Arthurja pa dansko, da bosta svojo podporo v dvorani pravično razdelila.

Njuna pripoved je izvabila salve smeha vseh, ki so poslušali. Še zadnje priprave vključujejo tudi lepljenje zastavic na lička, nato pa pot v dvorano.

Slovenski rokometaši so si olimpijski polfinale priborili prvič v zgodovini, nasproti so jim stali favorizirani Danci. Ti so hitro povedli in spredaj ostajali skozi vso tekmo. 

Mednarodna zasedba navijačev v dvorani je športno ploskala ob vsakem golu, ob slovenskih zadetkih pa je bil najglasnejši sektor D3, ki so ga zasedli navijači pod okriljem našega olimpijskega komiteja.

Zadnje minute tekme pa so dočakali na nogah, saj so rokometaši ujeli priključek. Do olimpijskega finala jih je nazadnje ločil le en sam gol, in morda tudi nedosojeni 'penal', ki ga je pospremilo glasno negodovanje na tribuni.

Dobra igra naših rokometašev je vseeno odprla apetite za olimpijsko medaljo. Po slovesu rokometašic in odbojkarjev navijači še vedno upajo, da bodo rokometaši tisti, ki bodo spisali zgodovino in osvojili prvo olimpijsko medaljo v ekipnih športih za Slovenijo. Jutri jih že ob devetih zjutraj čaka boj za bron, nasproti jim bodo stali Španci.