Pariz 2024 iz slovenske perspektive

Predvsem Janja Garnbret je kot ena največjih tekmovalk svojega športa v Parizu upravičila vlogo favoritinje in se okitila z zlatom, medtem ko so nekateri posegli višje od pričakovanj, kot denimo judoistka Andreja Leški z zlatom, spet drugi niso upravičili vloge favoritov za kolajne in bodo svoj pogled zdaj morali usmeriti proti Los Angelesu.

Leški utišala dvorano Champs de Mars

Prvi vrhunec slovenskih nastopov na OI v Parizu je prišel v podobi zlate kolajne v judu. Toda bolj kot boj za zlato kolajno je bil pomenljiv polfinalni obračun med Andrejo Leški in domačinko Clarisse Agbegnenou, staro znanko slovenskega juda.

Slovenska zvezdnica je ob zmagi proti ljubljenki občinstva in nekdanji veliki tekmeci zadnje slovenske olimpijske prvakinje v tej disciplini Tine Trstenjak povsem utišala dvorano Champ de Mars in se nato po finalnem obračunu kljub hitrem zaostanku proti Mehičanki Prisci Awiti Alcaraz veselila zlate kolajne.

Koprčan v novi disciplini potrdil svojo kakovost

Leški je vse od 30. julija do 9. avgusta vztrajala na lestvici kot edina s slovenskim odličjem, zadnji petek na OI pa se ji je v tem pogledu z osvojenim srebrom pridružil še en Primorec Toni Vodišek.

V disciplini formula kite je 24-letnik predvsem v prvem delu regatnega tekmovanja tlakoval pot do kolajne. Prvi del je končal na vrhu in v finale napredoval z dvema zmagama. Le ena zmaga v predvidenih šestih finalnih plovih mu je manjkala do zlata, a je bil Avstrijec Valentin Bontus v finalu premočan, dobil je tri plove in se okitil z zlatom.

Vseeno je Vodišek v disciplini, ki je prvič v sporedu olimpijskih iger, dokazal, da je v vrhu trenutno najbolj atraktivne jadralske panoge. Koprčan pa lastnih besedah sodeč že kuje maščevanje za Los Angeles 2028.

Garnbret potrdila status najboljše vseh časov

Eden od vrhuncev iger je za Slovenijo prišel predzadnji dan, ko je v plezalni steni blestela Janja Garnbret. Petindvajsetletna Korošica sicer ni bila tako prepričljiva kot v polfinalu, a v finalu se zmagi tako kot konju nikakor ne gleda v zobe, sploh ker je bilo na njenih ramenih največje breme glede na izrazito vlogo favoritinje.

Še več, Garnbret je zaznamovala tudi že OI v Tokiu ob premiernem pojavu športnega plezanja na OI, a je bila takrat kombinacija sestavljena tudi iz hitrosti. Tokrat so plezalci na svoj račun prišli v težavnosti in balvanih, glede na različnost disciplin pa so tekmovalce v hitrosti pričakovano ločili od ostalega sporeda.

Garnbret je še enkrat več dokazala, da ji trenutno ni para v športnem plezanju, to pa kljub poškodbi prsta v balvanski preizkušnji finala. Velja za največjo zvezdnico svojega športa, ob sebi pa ima že nekaj časa tudi naziv največje vseh časov v športnem plezanju. Druga zlata kolajna to le potrjuje.

Slovenski športniki večkrat tik pod stopničkami

Tri slovenske kolajne so hkrati konec žlahtne bere kolajn za deželo na sončni strani Alp. Blizu sta bila tudi Kristjan Čeh v metu diska in zadnji dan OI tudi moška rokometna reprezentanca, a sta tekmovanje sklenila na nehvaležnem četrtem mestu.

Predvsem pri visokoraslem Ptujčanu so bila pričakovanja višja. V zadnjih letih je bil vselej med najboljšimi tekmovalci v svoji disciplini, v Parizu pa je sicer z zelo dobrim metom do 68,41 m zasedel "le" četrto mesto.

Do zlata je presenetljivo disk vrgel Jamajčan Roje Stona z natanko 70 metri, torej razdaljo, ki jo je Čeh doslej v karieri presegel 12-krat. A tokrat na veliki tekmi, podobno kot pred tremi leti v Tokiu, ni uspel najboljšega prihraniti za OI.

Rokometaši presenetili, a na koncu razočaranja ni bilo moč skriti

So pa za razliko od Čeha slovensko javnost pozitivno presenetili rokometaši. Ti so celo sezono formo tempirali predvsem za nastop v kvalifikacijah za OI in po uspehu v njih posledično tudi na samih igrah.

Iz tekme v tekmo so prikazovali borbeno, požrtvovalno igro in na koncu za las ostali brez tako želene kolajne. Oba poraza v Lillu, kjer so igrali izločilne boje, je bilo težko prežvečiti. Najprej poraz v polfinalu proti Danski (30:31), nato še v boju za tretje mesto proti Španiji (22:23).

Odbojkarji pod pričakovanji

Ob rokometaših je imela Slovenija na OI še dva kolektiva. Odbojkarji so svoje prvo tekmovanje na olimpijskih igrah sklenili na petem mestu, potem ko so brezhibno končali skupinski del tekmovanja po zmagah proti Kanadi, Srbiji in Franciji.

Francozi so na koncu ubranili zlato kolajno iz Tokia, na turnirju pa jih je kot edina premagala prav Slovenija. Varovanci Gheorgheja Cretuja, ki mu je po koncu turnirja potekla pogodba z Odbojkarsko zvezo Slovenije, so v četrtfinalu naleteli na razpoložene Poljake (1:3), ki so nato izgubili v finalu.

Prvič v zgodovini je na OI nastopila tudi ena od ženskih ekip, a se rokometašicam ni uspelo uvrstiti med osem najboljših. Obstale so v skupinskem delu po štirih porazih in eni zmagi.

Slovensko plavanje se je z Nežo Klančar vrnilo med finaliste OI

Med uvrstitvami, ki presegajo pričakovanja, velja izpostaviti šesto mesto Neže Klančar na 50 m prosto v bazenu. To je bila šele druga slovenska uvrstitev v finale OI v tej bazični disciplini po srebru Sare Isaković v Pekingu pred 16 leti.

Glede na močno konkurenco ameriških, avstralskih, kitajskih ter v Evropi predvsem britanskih in francoskih plavalcev ter plavalk je vsaka uvrstitev v finale na najvišji ravni vredna vsega občudovanja.

Obenem presežek predstavlja tudi plavanje 25-letne Ljubljančanke, ki je na 50 m prosto trikrat popravila državni rekord. Najboljšo znamko je pomaknila kar 35 stotink sekunde nižje, kar predstavlja svetove na najkrajši razdalji.

Pričakovanja je presegla tudi Jekaterina Vedenejeva v ritmični gimnastiki, ki je v mnogoboju prav tako dosegla šesto mesto, za kolajno pa zaostala nekaj več kot štiri točke.

V boju za kolajne je bila nekaj časa golfistka Pia Babnik, a jo je do končnega 22. mesta in od boja za odličja oddaljila predvsem 15. luknja tretji dan turnirja, ko je zgolj tam par luknje presegla za štiri udarce. Za bronom je nato zaostala šest udarcev.

V kajaku brez vrhunske uvrstitve 

V deseterico so se v Parizu uvrstili še kajakašica Eva Terčelj v slalomu na divjih vodah s sedmim mestom, Jan Tratnik na cestni dirki kolesarjev z osmim, ter nekoliko presenetljivo tudi Eva Alina Hočevar z devetim mestom v kanuju na divjih vodah.

Predvsem v kajakaškem slalomu na divjih vodah je bilo tudi precej kontroverznosti. Tako Benjamin Savšek, olimpijski prvak iz Tokia, in Peter Kauzer, olimpijski podprvak iz Ria, sta zaradi precej ohlapnih pravil in nezmožnostjo do pritožbe in ogleda posnetkov ostala brez visoke uvrstitve po 50-sekundni kazni.

Savška je kazen doletela v finalu, zaradi česar je sodeč po doseženem času izgubil celo bron, medtem ko je Kauzer ostal brez mesta v finalu.

Med največjimi razočaranji atleti

Kar se tiče razočaranj, je tu predvsem atletska reprezentanca. Že Čehovo četrto mesto je nekoliko manj od pričakovanj, Tina Šutej pa kot dobitnica kolajn v skoku s palico ni skočila dovolj visoko, da bi prišla višje od 19. mesta.

Daleč od finala je bila tudi Anita Horvat, ki na OI v svoji novi paradni disciplini na 800 m ni dosegla nič posebnega z 28. mestom.

Pri namiznem tenisu sta sicer tako Darko Jorgić kot Deni Kožul preskočila prvo oviro med posamezniki, kasneje pa je Jorgić igral v osmini finala, a zaostal za četrtfinalom iz Tokia, izgubil je proti istemu tekmecu. Ekipno Slovenija v prvem krogu ni imela možnosti proti kasneje bronastim Francozom.

Posebnega presežka ni bilo niti pri ostalem delu jadranja, športnem plezanju, veslanju in še posebej ne na judu, kot enem najbolje zastopanih športov, kar se tiče številčnosti slovenske odprave v Parizu. Je pa tam prišlo tudi do neljubih dogodkov, po katerih se je Kaja Kajzer zaradi žaljivih komentarjev začasno umaknila z družbenih omrežjih.

Kolesarji brez Pogačarja in Rogliča niso posegli tako visoko kot v Tokiu

Pričakovanja bi bila višja tudi v kolesarstvu, če bi se za nastop na OI odločil najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar. Ta je sicer kot uradni razlog za odpoved Pariza navedel utrujenost po zmagi na Touru in prvem dvojčku zmag na dirki po Franciji in Italiji v isti sezoni po letu 1998, a razlogi so v tem primeru bržčas globlji.

Segajo namreč že v izbor za ženski dirki na OI, saj je brez mesta v Parizu ostala Urška Žigart, sicer Pogačarjeva zaročenka in trenutno najboljša slovenska kolesarka v svetovni seriji, potem ko je selektor Gorazd Penko vpoklical Eugenio Bujak (16. v vožnji na čas) in Uršo Pintar. Obe kasneje na cestni dirki nista zmogli višje od 42. mesta.

Najžlahtnejši je bil Tokio

Slovenski športniki se tako od iger poslavljajo z novo bero medalj. Od osamosvojitve je ta zdaj pri skupni številki 31, pri čemer se bodo igre v Parizu na podlagi dveh medalj najžlahtnejšega leska uvrstile na drugo mesto med poletnimi igrami za Tokiom pred tremi leti, kjer je Slovenija osvojila tri zlate kolajne.

Več medalj na poletnih igrah je Slovenija sicer osvojila v Riu in Pekingu, s petimi osvojenimi odličji, a obakrat zgolj po eno zlato. Po štiri odličja pa so slovenski športniki prinesli domov tudi z iger v Londonu 2012 in Atenah 2004.

Sto let pred Garnbret in Leški – Leon Štukelj

Začetek slovenskega olimpizma sicer sega že več kot 100 let nazaj. Zgodovina zbiranja kolajn na poletnih igrah pa sega točno 100 let nazaj. Športniki s sončne strani Alp so v zadnjih 128 letih, kolikor je minilo od prvih olimpijskih iger moderne dobe, nastopali v reprezentancah vseh držav, v katerih so živeli: Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije, povojne Jugoslavije in od leta 1992 v dresih samostojne slovenske države.

Tudi bera odličij z OI ni majhna, saj šteje 18 zlatih, 22 srebrnih in 29 bronastih odličij v posamičnih športih ter dve zlati, šest srebrnih in štiri bronaste v moštvenih športih na poletnih in zimskih igrah.

Letošnje igre v Parizu so potekale ob 100. obletnici prve osvojene olimpijske zlate medalje Slovenca. Legendarni telovadec Leon Štukelj se je ravno v Parizu leta 1924 v mnogoboju prvič okitil z najžlahtnejšo medaljo, tej je nato v nadaljevanju iger dodal še drugo na drogu.

Začetnik Cvetko, telovadca Štukelj in Cerar z najžlahtnejšim pečatom

Za začetnika slovenskega olimpizma sicer velja Rudolf Cvetko, rojen leta 1880 v Senožečah. Na petih olimpijskih igrah leta 1912 v Stockholmu je častnik avstrijske vojske osvojil srebrno medaljo z ekipo takratne Avstrije.

Štiri leta pozneje so olimpijske igre zaradi prve svetovne vojne odpadle in naslednji olimpijski nastop so Slovenci doživeli v novi državi. Prvi slovenski športnik v dresu Kraljevine Jugoslavije je bil nogometaš Stanko Tavčar, največje uspehe pa so Slovenci dosegli dobrih deset let po prvem nastopu z vrhunskimi nastopi telovadcev. 

V Parizu leta 1924 je tako Štukelj osvojil kar dve zlati medalji, 11 slovenskih športnikov, kolikor jih je bilo v takratni reprezentanci, pa je doseglo še devet uvrstitev do šestega mesta.

Še uspešnejši so bili Slovenci štiri leta pozneje v Amsterdamu, kjer je Štukelj zmagal na krogih, bil tretji v mnogoboju in z ekipo, Jože Primožič je osvojil srebro na bradlji, Stane Derganc pa v preskoku. Zadnjo medvojno medaljo je Štukelj osvojil leta 1936 v Berlinu, ko je bil drugi na krogih.

Slovenci se iger v Los Angelesu štiri leta prej niso udeležili. V Berlinu so prvič nastopile tudi slovenske športnice. Slovenska ženska gimnastična vrsta je s četrtim mestom dosegla prvo odmevno uvrstitev.

Miro Cerar prekinil večdesetletno sušo

V prvem povojnem obdobju, potem ko sta zaradi druge svetovne vojne odpadli dve olimpijski prireditvi, je Slovenija dosegla več vidnih uvrstitev, a na medaljo so Slovenci čakali vse do leta 1964, ko je Miro Cerar v Tokiu zmagal na konju z ročaji in dosežku dodal še bron na drogu.

Štiri leta pozneje je Cerar uspeh na konju z ročaji ponovil, Slovenci pa smo čakali na naslednjo posamično medaljo z letnih olimpijskih iger vse do leta 1988, ko sta Sadik Mujkič in Bojan Prešeren v dvojcu brez krmarja osvojila bronasto medaljo. Blejca sta tako napovedala obdobje, ko je veslanje s prvega mesta med slovenskimi paradnimi olimpijskimi športi izpodrinilo gimnastiko.

Zimski uspehi šele v Sarajevu 1984

Čeprav ima Slovenija dolgo zgodovino na področju zimskih športov, pa so uspehi njenih predstavnikov na zimskih igrah dolgo zaostajali za tistimi na poletnih igrah.

Slovenija je bila sicer na zimskih igrah s smučarskima tekačema Vladimirjem Kajzljem in Zdenkom Švigeljem zastopana že na prvi zimski izvedbi iger leta 1924 v Chamonixu, od takrat pa je s svojimi predstavniki nastopila na vseh z izjemo tistih v Lake Placidu leta 1932 in Squaq Valleyju leta 1960.

Do prve medalje na zimskih igrah je sicer od prvega slovenskega nastopa trajalo dolgih 60 let, ko je Jure Franko osvojil srebrno medaljo v veleslalomu na igrah v Sarajevu leta 1984. V času samostojnosti pa se je ta dinamika močno okrepila. Tako za najbolj uspešne olimpijske igre med vsemi, tako poletnimi kot zimskimi, veljajo tiste v Sočiju leta 2014, ko je Slovenija osvojila osem medalj, od tega dve zlati, ki jih je osvojila smučarka Tine Maze, dve srebrni in štiri bronaste.

Slovenci pomembno prispevali k moštvenim uspehom v nekdanji državi

Pomemben delež so slovenski športniki predstavljali tudi v moštvenih športih v reprezentancah nekdanje Jugoslavije. Skupno se je kar osmerica Slovencev vrnila z iger z medaljami. Košarkarji so se dvakrat zapisali srebrnemu odličju – najprej sta olimpijsko srebro leta 1968 v Ciudad de Mexicu osvojila Ivo Daneu in Aljoša Žorga, 20 let kasneje pa še Jure Zdovc in Polona Dornik v Seulu.

Še uspešnejši so bili rokometaši. Rolando Pušnik z moško in Alenka Cuderman z žensko reprezentanco sta se leta 1984 v Los Angelesu okitila celo z zlatom, štiri leta pozneje, na zadnjem "jugoslovanskem" olimpijskem nastopu, pa je Rolando Pušnik v Seulu osvojil še bron. Poleg njega je bil v jugoslovanski reprezentanci še Iztok Puc, ki pa je po razpadu jugoslovanske države nastopal za reprezentanco Hrvaške.

Prav Puc se je leta 2000 v Sydneyju vpisal v zgodovino, saj je na OI nastopil še v dresu tretje reprezentance, tokrat slovenske. Z bronom v ekipi takratne Jugoslavije sta se z OI leta 1984 v Los Angelesu vrnila tudi nogometaša Marko Elsner in Srečko Katanec.

Prelomna Barcelona 1992

Z osamosvojitvijo Slovenije so se začeli slovenski samostojni nastopi na olimpijskih igrah. Mednarodni olimpijski komite in njegov tedanji predsednik Juan Antonio Samaranch sta po razpadu SFR Jugoslavije pokazala veliko razumevanja in Sloveniji omogočila samostojen nastop že februarja 1992 v francoskem Albertvillu, kjer je na otvoritvi slovensko zastavo nosil smučarski skakalec Franci Petek in se s tem vpisal v zgodovino slovenskega športa, v areno pa mu je sledilo še 24 športnikov.

Poleti 1992 je slovenska olimpijska odprava v Barceloni štela že 35 športnikov, prvič pa so za mlado domovino osvojili tudi odličja. Veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj sta v dvojnem dvojcu osvojila bron, v finišu pa si je tretje mesto priveslal tudi četverec brez krmarja v postavi Milan Janša, Sadik Mujkič, Jani Klemenčič in Sašo Mirjanič.

Prva odličja samostojne države na zimskih igrah so nato leta 1994 v Lillehammerju osvojili slovenski alpski smučarji. Alenka Dovžan, Jure Košir in Katja Koren so v svojih disciplinah osvojili medalje bronastega leska.

Osvajanje odličij na poletnih igrah se je s slovensko "srebrno olimpijsko dobo" nadaljevalo v Atlanti leta 1996, kjer sta srebro osvojila atletinja Brigita Bukovec in kajakaš Andraž Vehovar. Prve "zlate" igre doslej so bile leta 2000 v Sydneyju. 

Najprej sta zmagala veslača Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu in prvič v zgodovini je na najvišjem drogu pred skoraj 27.000 gledalci zaplapolala slovenska trobojnica. Le kakšne tri ure pozneje je slovensko zmagoslavje dopolnil strelec Rajmond Debevec, ki je z malokalibrsko puško v trojnem položaju dosegel 1275,1 kroga.

Tudi v Atenah 2004 so za uspehe poskrbeli veslači. Znova sta se izkazala Čop in Špik, ki sta si okoli vratu nadela srebrni kolajni. Tokrat so se jima na zmagovalnih stopničkah pridružili še jadralec Vasilij Žbogar, atletinja Jolanda Čeplak in judoistka Urška Žolnir. Omenjena trojica je osvojila bronasta odličja.

V Pekingu prvič pet medalj za Slovenijo na poletnih igrah

V Pekingu 2008 je Slovenija prvič osvojila pet medalj vseh treh leskov in tako prekosila tudi vse države nekdanje skupne domovine. Prvo odličje je z drugim mestom osvojila plavalka Sara Isaković, nato si je bron v judu priborila Lucija Polavder. Svoji drugi olimpijski medalji v karieri sta dosegla Debevec in Žbogar. Najboljši slovenski strelec je bil na koncu bronast v svoji paradni disciplini – trojnem položaju, jadralec pa je v razredu laser bronu iz Aten dodal še srebro. Za vrhunec slovenskih nastopov je poskrbel Primož Kozmus z zlato medaljo v metu kladiva.

V Londonu 2012 je Slovenija osvojila štiri odličja. Najžlahtnejšo in s tem prvo žensko posamično zlato si je v kategoriji do 63 kilogramov priborila judoistka Urška Žolnir, atlet Primož Kozmus je bil s kladivom srebrn, strelec Rajmond Debevec z malokalibrsko puško leže ter veslača Čop in Špik v dvojnem dvojcu pa so osvojili bronasta odličja.

Na igrah v Riu de Janeiru štiri leta kasneje je Slovenija znova osvojila štiri medalje. Tudi tokrat je do zlata prišla judoistka; v konkurenci do 63 kilogramov je slavila Tina Trstenjak. Srebro sta osvojila kajakaš Peter Kauzer in jadralec Vasilij Žbogar, ki je prišel do svojega tretjega olimpijskega odličja. Bronasto medaljo je dodala še judoistka Ana Velenšek v kategoriji do 78 kilogramov.

Na zimskih igrah 1998 in 2006 prekinjen niz osvajanja medalj

Medtem ko so na poletnih igrah slovenski športniki vse od osamosvojitve vedno osvojili odličja, pa se je niz na zimskih igrah po letu 1994 še dvakrat prekinil. Brez medalj se je Slovenija vrnila tako iz Nagana leta 1998 kot tudi iz Torina osem let kasneje.

Vmes so leta 2002 v Salt Lake Cityju slovenski zimski športniki osvojili eno bronasto medaljo, to je uspelo ekipi v smučarskih skokih. Nato so leta 2010 osvojili tri odličja v Vancouvru, Tina Maze je tam poskrbela za srebrni odličji v veleslalomu in superveslalomu, smučarska tekačica Petra Majdič pa za bron v sprintu.

Po rekordnih igrah v Sočiju je Slovenija na zimskih igrah leta 2018 v Pyeongchangu osvojila dve odličji, in sicer je bil srebrn biatlonec Jakov Fak v moški preizkušnji na 20 km, v paralelnem veleslalomu pa je bron osvojil deskar Žan Košir.

Po lesku medalj je uspehe iz leta 2008 in 2014 prekašal Tokio

Slovenski športniki in športnice, ki so leta 2021 nastopili na 32. poletnih olimpijskih igrah v Tokiu 2020 – te so bile zaradi pandemije covida-19 za eno leto prestavljene – so poskrbeli za najuspešnejšo bero osvojenih zlatih kolajn v zgodovini samostojne države. Tako kot v Pekingu so osvojili pet odličij, ki pa so bila žlahtnejša.

Z Japonske so se vrnili s tremi zlatimi odličji in po enim srebrom ter bronom. Na vrh Olimpa so se povzpeli kanuist Benjamin Savšek, kolesar Primož Roglič in športna plezalka Janja Garnbret, medtem ko je svoje drugo olimpijsko odličje osvojila judoistka Tina Trstenjak, ki je bila v kategoriji do 63 kilogramov srebrna. Tadej Pogačar si je manj kot teden dni po zmagi na Touru po Franciji nadel še bronasto medaljo v cestni vožnji.

Manj kot leto pozneje so slovenski športniki znova blesteli na zimskih igrah v Pekingu, kjer so osvojili sedem medalj, od tega dve zlati (Urša Bogataj in mešana ekipa smučarskih skakalcev), tri srebrne (deskar Tim Mastnak, alpski smučar Žan Kranjec in moška ekipa smučarskih skakalcev) ter dve bronasti (deskarska Glorija Kotnik in smučarska skakalka Nika Križnar).