Najglasnejši je bil 'stric' Nikole Jokića z medaljo Đokovićeve hčerke

Olimpijski četrtfinale, ki se je za Slovenijo včeraj popoldne pri odbojkarjih tako nesrečno razpletel, je imel danes za Srbe povsem drugačen konec. Njihovi košarkarji so zaostajali že za več kot 20 točk, potem pa se vrnili v velikem slogu in si nazadnje priigrali možnost, da si konec tedna okoli vratu obesijo kolajno. Uvrstitev v polfinale so srbski navijači v Parizu bučno proslavili. Tisti, ki niso imeli vstopnic za areno Bercy, so se nagnetli v Srbsko hišo v parku Le Vilette, kjer so postavljeni paviljoni držav udeleženk olimpijskih iger.

V tej stavbi je sicer gledališče, v času olimpijskih iger pa so notranje prostore preoblekli v prostor, kjer je razstava srbske tradicije in kulture, v zadnji sobi pa so želeli prikazati svojo gastronomijo, zato so jo preobrazili v znamenito "kafano" na Balkanu, z lesenimi mizami, pokritimi s karirastimi prti, na katere romajo dobrote z žara in kozarčki slivovega žganja.  

Med tekmo se je prostor tako napolnil, da reditelji niso spuščali novih obiskovalcev. A Slovenci so bili še naprej dobrodošli. Slovenska hiša je v parku namreč v neposredni bližini srbske in gostitelji so slovenski delegaciji takoj dejali, da bo zanje vedno prostor. "Olimpijski duh druženja," so poudarili.

V drugem kotu je vihrala tudi makedonska zastava, oder pa je bil seveda prepuščen Srbom. Od začetne tišine in obupavanja, ko so Avstralci premočno povedli, do stopnjevanja glasnosti, ko so srbski košarkarji počasi manjšali razliko. Daleč najglasnejši je bil navijač v majici NBA moštva Denver Nuggets z zlato medaljo okoli vratu, za katerega so nekateri pripovedovali, da je stric srbskega košarkarskega zvezdnika Nikole Jokića, drugi pa so trdili, da je njegov bratranec.  

"Vsi tako mislijo, ker sem tudi jaz iz Somborja in sva si res tudi malo podobna. Ampak sicer nisva v sorodu," se smeji Stevan, ko ga povprašamo o tem. "Za Nikolo vedno vsi pravijo, da je doma v Somborju, ampak napišite, da je iz Sivca pri Staparju," geolocira njegovo domačo vas. Slavnega košarkarja pozna že od malih nog, družinski prijatelji so: "Vedno je bil talent, košarko je videl drugače od drugih," pravi.  

Poleg njega sedi Mašan Lekić, znani srbski novinar, ki pa v Parizu ni službeno. "Sem ljubitelj olimpijskih iger, bil sem že v Atenah in Londonu, zdaj pa sem pripeljal še svojo družino, da vidijo ta olimpijski duh, ki prevzame celotno mesto. To je popolnoma drugače od kateregakoli drugega tekmovanja. Pridejo ljudje z vsega sveta, prinesejo svoje zastave, tukaj so olimpijske hiše, kjer se lahko spoznate z drugimi kulturami," pravi. Kart za moško košarkarsko tekmo niso dobili, si bodo pa jutri v živo ogledali žensko tekmo. Nasprotnik bo enak, Avstralija.  

"Košarka Srbom ogromno pomeni, do nedavnega je bil to poglavitni šport, košarkarji so bili največji narodni junaki. Zdaj se jim je pridružil še Novak Đoković. Če pridete v Novi Beograd, boste med vsakim sklopom stanovanjskih blokov videli košarkarsko igrišče," pojasnjuje.

Stevan je infarktno končnico komaj preživel. Srbi so že prevzeli vodstvo, nato pa so Avstralci s košem v zadnji sekundi izsilili podaljšek. Dodatnih pet minut je minilo v veliki evforiji, zmago je Stevan proslavil na stolu, v zrak so skakali tudi vsi pod njim, nemogoče je bilo držati telefon pri miru.

Vsi so mislili, da je z zlato medaljo okoli vratu želel napovedati prihodnost, a pojasnil je, da gre za sedanjost. "Ne, to ni medalja za košarkarje, podarila mi jo je Tara, hčerka mojega velikega prijatelja Novaka Đokovića, ko smo slavili njegovo zmago tukaj v Parizu," pojasni Stevan, ki ima torej za seboj pestre dni proslavljanja.