Je tako nemogoče držati skupaj?

Olimpijske igre niso dogodek, primerljiv s svetovnim prvenstvom, kaj šele z evropskim. Stres, ki ga doživljajo potniki na tekmovanje, je nepredstavljiv, želja po vrhunskem rezultatu je še toliko večja. Številni papirnati favoriti pogorijo že prvi tekmovalni dan, branilci naslovov, evropski prvaki, svetovni prvaki se zlomijo pod pritiskom, ostanejo brez medalje, ki so jo načrtovali, naslednji dan se za nameček še zavejo, da je morda bila to njihova zadnja priložnost v karieri za kaj takšnega. 

Judoistko Kajo Kajzer zelo dobro razumem. Je ne poznam, le vem, da je bila v Tokiu na pragu zmagovalnega odra, zasedla peto mesto in po pričevanju stratega, ki ga neskončno cenim kot strokovnjaka in osebo, tako zelo osredotočena na delo, ko jo je videl v fitnesu, da je natanko vedela, kaj želi. "Prispela sem z visokimi cilji," je govorila v naš mikrofon. Kako ne, ko pa je bogatejša za olimpijsko izkušnjo iz Japonske, skupaj s trenerjem je vedela, kaj ji je narediti, da bi naredila odločilni korak. Da bi kot njena sostanovalka v olimpijski vasi Andreja Leški stopila na največji oder, dočakala nagrado (medaljo) za trud in odrekanje od prvega dne, ko je stopila na tatami. Ali je naredila vse pravilno, ali je ekipa okoli nje naredila vse pravilno? Vprašanj je več kot odgovorov, kar smo videli, je, da se je simpatična Ljubljančanka po porazu v uvodnem krogu kategorije do 57 kilogramov zlomila. Na družbenih omrežjih je pustila zapis, ki nas mora skrbeti. 

Sploh v judu, ki si prostor med vidnejšimi športnimi disciplinami na sončni strani Alp izbori ravno vsaka štiri leta, ko so na sporedu olimpijske igre. Zlobni komentarji, ki pripeljejo športnika (ne kar nekoga, ampak Kajo Kajzer, ki je bila v Tokiu korak oddaljena od medalje) tako daleč, nam kažejo nekaj povsem drugega, da smo kot družba odpovedali. 

Jasno je, življenje so zmage in porazi. Razlikujejo se med sabo. Ko nekdo navduši z drugim mestom, je to nekaj izjemnega za Slovenijo, ko drugi Slovenec na največji sceni zasede drugo mesto, pogosto slišimo: "Samo drugi je bil!" Govorimo o slovenskem športu, nečem, kar povezuje in združuje, nečem, kar nam je v zgodovini prineslo ogromno lepega in Slovenijo uvrstilo med največje, zato spoštujmo, kar imamo.