Bazenska legenda, ki glede Slovenije ne mara samo konjskega mesa

V Slovensko hišo pride v rožnatem hlačnem kostimu in s tekaškimi copati na nogah, kljub temu da še vedno okreva po operaciji kolena, Dawn Fraser med predstavitvijo ne želi sesti, ampak strumno vzravnana posluša naštevanje dosežkov, pod katere se je podpisala.

Štirikratna olimpijska prvakinja na igrah v Melbournu, Rimu in Tokiu v letih 1956, 1960 in 1964. Lastnica še štirih srebrnih olimpijskih medalj in kar 39 svetovnih rekordov, tisti, ki ga je leta 1956 postavila na 100 metrov prosto, je zdržal kar 14 let. In je prva ženska, ki je prebila magično mejo plavanja pod minuto.

Ko sede, se razgovori o ozadju tega zgodovinskega dosežka. Najprej poudari, da gre zahvala za vse njenemu trenerju Harryju Gallagherju, ki jo je opazil še kot deklico in vztrajal, da ima prevelik talent, da bi šel v nič. "Če ne bi bilo njega, ne bi bilo mene," je jasna. Bila je najmlajša izmed osmih otrok v revni družini in njen oče je Gallagherja zavrnil, češ da nima denarja, da bi lahko plačeval njene treninge. "A trener je vztrajal, da bo to počel zastonj. Skozi celotno kariero mi ni računal ničesar," je dejala.

Njegova taktika, da ji je vedno znova postavljal višjo oviro, ki jo je morala preplezati, je obrodila sadove. Tudi pri magični meji minute. Čeprav je bila že trikratna svetovna prvakinja, je priznala, da je bila prepričana, da ji to nikoli ne bo uspelo. "Moji časi so se vrteli okoli 62, 61, 60 sekund, a pod minuto se med plavanjem na 100 metrov prosto nikakor niso spustili. Trenerju sem dejala, da mislim, da se tudi nikoli ne bodo," prostodušno prizna. Moškim plavalcem je to uspelo že zdavnaj, ženskam pa nikakor ne.

Pod magično minuto po krofih in pivu

Pisal se je oktober 1962 in Dawn je imela v Melbournu povsem natrpan tedenski tekmovalni urnik, Gallagher pa je vseeno vztrajal, naj poskusi z magično minuto. "Dejala sem mu, da ne morem. On pa mi je odvrnil, naj pozabim vse skupaj, naj odmislim bazen in grem na krofe ter pivo," je opisala. Naslednji dan se je ura v bazenu ustavila pri 59 sekundah in 59 stotinkah.

"Ja, res sem ga ubogala. Šla sem na krof, ker pa je bila z mano moja mama, ki je oboževala pivo, sem enega takrat spila tudi jaz, čeprav sicer ne pijem rada," je sivolasa gospa hudomušno potrdila v pogovoru za 24ur.com.

Usoden tovornjak s prašiči

Z njeno materjo je sicer povezana tragedija, ki se je ostro zarezala v njeno življenje. Bilo je sredi noči, ko je kot 26-letna voznica po neki dobrodelni prireditvi v Sydneyju domov peljala svojo sestro, njuna mama in prijateljica pa sta sedeli zadaj. Tovornjak s prašiči, ki je stal ob cesti, je zagledala prepozno, saj je imel zadnje luči povsem prekrite z blatom. Sunkovito je obrnila volan, ko se mu je skušala izogniti, avtomobil pa se je prevrnil. Zbudila se je v bolnišnici s poškodovanim vretencem in natrganimi ligamenti.

"Tam so mi povedali, da sta sestra in prijateljica poškodovani, moje mame pa ni več. A brat mi je takrat dejal, da jo je izdalo srce. Dolgo časa sem verjela, da je zaradi srčne kapi umrla že pred nesrečo, šele pred kratkim sem izvedela resnico, da sem jaz odgovorna za njeno smrt," je pred 20 leti njeno priznanje v pogovorni oddaji ABC-ja Enough Rope povzel The Sydney Morning Herald.

A že brez tega védenja jo je izguba matere močno prizadela. Zgodilo se je le nekaj tednov pred olimpijskimi igrami v Tokiu, ki se jih zato ni hotela udeležiti. "Nisem hotela več plavati, počutila sem se, kot da nisem sploh vredna živeti," je opisovala, kako se je takrat počutila. In spet gre trenerju Gallagherju zahvala, da jo je postavil nazaj na noge. Šla je na igre in ubranila naslov olimpijske prvakinje, zlato medaljo pa ob navalu čustev posvetila materi.

Kraja zastave in aretacija

S Tokiem 1964 je sicer povezana še ena odmevna zgodba, njena aretacija. Japonska policija jo je aretirala, ker so jo obtožili, da je ukradla zastavo pred cesarjevo palačo. Čeprav je vztrajala, da tega ni storila, se je vseeno javno opravičila, obtožbe so nato ovrgli, zastavo pa ji poklonili za darilo. Besna avstralska plavalna zveza ji je za 10 let prepovedala nadaljnja tekmovanja in čeprav so kazen pozneje preklicali, je Dawn nato snela plavalno kapo. 

Omenjene olimpijske igre v Tokiu so bile njene zadnje, a kljub športni upokojitvi ta dogodek še naprej ostaja del njenega življenja. Obisk iger v Riu 2016 je zaradi zapletene logistike sicer izpustila, vrnitev v Tokio so ji preprečile omejitve zaradi covida-19, zdaj pa je vsa nasmejana spet v Parizu, kamor je pripeljala tudi svojo družino. Pravi, da se vedno rada vrača na olimpijske igre in na vse ostalo, kar je povezano z njimi.

Slovenijo obožuje, razen konjskega zrezka

Prireditev, ki jo je pred tremi desetletji v Atenah organiziral Mednarodni olimpijski komite (Mok), so ji dale tudi novo prijateljstvo, ki ga neguje še danes. Skupaj s hčerko Lorraine je spoznala slovenskega kanuista Andraža Vehovarja, zaradi katerega je nato že večkrat obiskala Slovenijo, nad katero je navdušena. "Res pa je bila šokirana, ko smo ji enkrat naročili konjski zrezek, skoraj jo je kap, da to v Sloveniji jemo," nam je Vehovar smeje povzel anekdoto z enega izmed njenih obiskov. Dawn Fraser namreč obožuje konje, namesto plavalne si je sprva želela kariero jahalke.

Čeprav so skupaj preživeli veliko časa in je kariero obeh zaznamovala voda, pa Fraserjeva in Vehovar nikoli nista skupaj skočila vanjo. "Odkar sem nehal veslati, se zelo bojim vode. Včasih se šalim, da se še stuširam kar težko. Tudi nje nisem velikokrat videl plavati, ampak to se pri športnikih rado dogaja. Tako, kot jaz nisem nikoli več sedel v čoln, tudi Dawn prav velikokrat ni bila v bazenu," je Vehovar za 24ur.com ponazoril, kako je glava vedno tista, ki narekuje športnikovo življenje in kroji vse (ne)uspehe.  

Materina smrt ni bila edini udarec, ki ga je morala Dawnina glava predelati v času kariere. Pred tremi leti je v pogovoru za The Daily Telegraph razkrila, jo je mož pretepal in da je v svojih 20. letih preživela dva ločena spolna napada. "Ti trenutki so bili med najbolj grozljivimi v mojem življenju. Bili so tako grozljivi, da sem jih potlačila v zadnji kotiček uma in skušala nikoli več misliti nanje. Zdaj je to v preteklosti in v preteklosti nočem živeti," je dejala.

Zdaj uživa v sedanjosti in se veseli prihodnosti, ki je še pred njo. Iz Pariza hiti nazaj v Avstralijo, kjer v domači Noosi pripravljajo veliko zabavo za vnukov rojstni dan. "Moj oče je bil Škot in starši moje matere so prišli s Peruja, v naši družini je bila vedno tradicija, da se 21 let proslavi v velikem slogu. 100 gostov bo prišlo. Morala bi biti sicer zabava presenečenja, vendar je vnuk preveč spraševal, njegovi soigralci s paintballa pa so imeli predolge jezike," legendarna olimpijka, ki bo čez slab mesec dopolnila 87 let, razposajeno zaključi pogovor z nami.