OI v Parizu: nekaj drame, še več uspehov in tudi veliko solza

33. poletne olimpijske igre moderne dobe so se v Parizu začele s spektakularno otvoritvijo, ki je mnoge pustila odprtih ust. Da gre za dogodek, ki je presegel vse okvirje videnega, so si bili enotni nekateri, na drugi strani pa so bili tisti, ki se jim je vse skupaj zdelo popolnoma neestetsko, še huje, neokusno. Toda dejstvo je, da je Pariz 26. julija s ponosom odprl dogodek, ki ga je spremljal ves svet. Številni umetniki z vsega sveta so točke obarvali v modernih in nekoliko ekstravagantnih tonih, med njimi sta bili tudi pevki Lady Gaga in Celin Dion. Kritiki in tisti, ki so bili mnenja, da je vse skupaj šlo predaleč, so kmalu izzveneli, nastopil je čas, da športniki zavzamejo največje odre. Na reki Seni se je tistega deževnega petka pred nekje 320.000 gledalci predstavilo kar 206 držav, še posebej ponosno pa se je vihtelo slovensko zastavo. Slovence je namreč zastopala najštevilčnejša odprava doslej, vsega skupaj kar 90 športnikov in športnic. Nekaj minut šova je ukradel naš jadralec Žan Luka Zelko, ki je med plutjem zaprosil atletinjo Anito Horvat. Zagotovo dva, ki se bosta dogodka spominjala v najlepši možni luči.

Ko je ob koncu zagorel še olimpijski ogenj, je bilo v Parizu vse nared za največji športni dogodek na svetu. Slovenci smo, razumljivo, od naše odprave veliko pričakovali, kako tudi ne, saj je ob takšni udeležbi in seveda glede na pretekle uspehe to nekaj, kar se nam zdi povsem normalno. No, na koncu smo se veselili treh olimpijskih medalj, in sicer dveh zlatih in ene srebrne. Toda pojdimo lepo po vrsti. 

Kot prva si je najžlahtnejšo kovino okoli vratu ovila judoistka Andreja Leški. Čeprav morda ni bila najizrazitejša kandidatka za zlato, je dokazala, da ji ni para. Že v polfinalu je premagala največjo oviro, domačo zvezdnico Clarisse Agbegnenou. Zatem je gladko z vso konkurenco opravila naša najuspešnejša plezalka Janja Garnbret. Že druge poletne olimpijske igre zapovrstjo je zažarela v zlatem lesku. Srebrna medalja pa je bila končni izkupiček kajtarja Tonija Vodiška, potem ko je bil v Marseillu zelo blizu še tretji zlati kolajni za Slovenijo.

V vmesnem času pa prava mala drama na področju ekipnega športa. V Parizu so nas zastopale tudi tri reprezentance, rokometna moška in ženska, ter moška odbojkarska, ki se je na tako veliko tekmovanje uvrstila prvič. Velike uspe slovenskih odbojkarjev so pokopali Poljaki, ki so v četrtfinalu gladko zmagali z rezultatom 3:1. Žalost, ki je po tekmi zajela slovenske odbojkarje, se je le nekaj dni za tem preselila še v nekje 225 kilometrov oddaljen Lille. Tam je namreč moška rokometna reprezentanca igrala zaključni turnir četverice najboljših. Da so se sploh uvrstili tako visoko, je bil svojevrsten uspeh, toda želja po medalji je s tem postala še močnejša. Po nesrečnem porazu v polfinalu proti Dancem so slovenski rokometaši začeli misijo bronasta medalja, ki bi bila sploh prva za moštvene športe na olimpijskih igrah. Toda žal se ni izšlo. Solze so si sedaj brisali tudi oni, čeprav so si tisto medaljo tako zelo zaslužili. Rokometaši so se na OI predstavili že četrtič, toda tako blizu takšnega velikega uspeha še niso bili. V boju za bron so bili boljši Španci.

Tudi kanuisti so bili na tisti strani brega, kjer se je, bolj kot slavilo, objokovalo zamujene priložnosti. Tako Benjamin Savšek kot tudi Peter Kauzer do še ene medalje na igrah nista prišla. Veliko je bilo govora o pravilnosti sodniških odločitev, toda na koncu so obveljale prav te. Za mnoge športnike so bile ravno igre v Parizu še zadnja priložnost, da se pokažejo na največjem športnem odru na svetu. Da si okoli vratu nadenejo tako želeno medaljo s tega tekmovanja. Morda jim samo še ta manjka v zbirki bogate športne poti, ki so jo prehodili. Kot je to na primer uspelo tenisaču Novaku Đokoviću, ko se mu je po zmagi v finalu na obrazu narisalo olajšanje. Olajšanje, da mu je uspelo to, o čemer je sanjal vso kariero. Olajšanje, da je čisto zares postal tudi olimpijski zmagovalec. 

Med najbolj izstopajočimi je bila še ameriška gimnastičarka Simone Biles in njene tri zlate medalje. Francoze je navduševal plavalec Leon Marchand s štirimi naslovi olimpijskega prvaka, temu pa je dodal še bron s štafete. Med kolesarji, kjer smo Slovenci pogrešali Tadeja Pogačarja, je slavil Remco Evenepoel, ki je postal prvi v zgodovini z zlato medaljo v vožnji na čas in še cestni preizkušnji. Vsak športnik, ki zastopa svojo državo na olimpijskih igrah, je svojevrstna zgodba o uspehu in tukaj lahko poudarimo, da jih je bilo skoraj 11.000, ki so tekmovali v 32 športnih disciplinah. Že četrtič zapored so bile Združene države Amerike najuspešnejša država na poletnih olimpijskih igrah, po številu zlatih medalj – 40 – izenačena z Ljudsko republiko Kitajsko, ki je imela več srebrnih in bronastih.

Svoje zgodbe pa so pisala tudi številna prizorišča znotraj mesta, ki so kar tekmovala v tem, katero bo bolj očarljivo. Da je Pariz mesto ljubezni in samo po sebi šarmantno, je že znano. Ko se vse skupaj preplete še z izjemnimi športnimi zgodbami, pa je recept za uspeh zagotovljen. Še posebej je izstopalo dogajanje pod Eifflovim stolpom, kjer so se med seboj merili odbojkarji na mivki. Pogled na stolp je vsakega obiskovalca pustil neravnodušnega, ko pa je ob večerih ob polni uri zažarel v vsej svoji lepoti, se je naslikal prizor, ki ne gre v pozabo. Fotografije ikoničnega prizorišča so obkrožile svet, jasno je bilo, da je marsikdo prišel tja samo zaradi spominskega selfija ali uživanja ob čudovitem razgledu. Manjkale niso niti največje zvezde v svetu športa. Na eni od večernih tekem je užival tudi LeBron James z družino.

V Parizu se je tako ali drugače dogajalo na polno. Mesto je živelo z dogodkom. In čeprav so se marsikateri domačini začasno izselili, se tisti, ki so ostali, niso dali motiti. Turisti in obiskovalci z vsega sveta so uživali ob številnih aktivnostih, ena največjih atrakcij pa je bil zagotovo balonski kotel z olimpijskim ognjem. Vsak večer se je pred muzejem Louvre zbrala nepregledna množica, ki je pospremila dvig balona v nebo. Tam je ostal in nekaj ur krasil razgreto pariško nebo. Ognjeni obroč dejansko ni gorel, bila je iluzija, sestavljena iz oblakov megle in žarkov svetlobe. Veliko se je za vse navijače dogajalo tudi v mestecu znotraj mesta, parku La Villette, kjer je stala tudi naša, slovenska hiša. Tam so se zbirali vsi, navijači, športniki, politiki in ostali, ki so želeli podrobneje spoznati našo državo. Predvsem pa tisti, ki so si želeli družbe ob spremljanju športnih prenosov.

Ko so v Parizu podelili vseh 329 kompletov medalj, je bil 11. avgusta čas za zaključno slovesnost. In kakšno presenečenje so pariške oblasti tokrat pripravile za športne privržence in s čim jih še presenetiti? Vse skupaj je bilo precej akcijsko in dramatično, manjkal ni niti hollywoodski zvezdnik Tom Cruise. Povsem na mestu, če vemo, da se bo olimpijski ogenj poletnih OI naslednjič prižgal leta 2028 v Los Angelesu. Do takrat pa olimpijski pozdrav in na čim več novih značk.