Titanova ploščica, ki jo ima v svoji lobanji, ga ni ustavila pri uspehu na olimpijskih igrah. Prometna nesreča se je zgodila pred skoraj šestimi leti in ravno tam jo je v spominih pustil Američan Colby Stevenson. Toda dejstvo je, da pogled v ogledalo nehote vrne boleče spomine. Za las je ušel smrti, sedaj pa je kljub vsemu dosegel uspeh kariere, srebrno medaljo v Pekingu. V zraku ne glede na vse izvaja akrobatsko čarovništvo, medtem ko pada približno 40 metrov z neba. "Nočem razmišljati o tem, da je bila moja lobanja vsa potolčena," je dejal. V sredo dopoldan je širši javnosti, predvsem pa sebi, dokazal, da se vztrajnost še kako izplača in da nič ni nemogoče. Zares nič. S svojimi čarovnijami in triki – vrtljaji, prepredenimi s tehničnim razcvetom – česar še ni poskusil, je uspel. Tekma mu je prinesla medaljo, tekmovanje zagotovo še več. Zaostal je le za 21-letnim Norvežanom Birkom Ruudom. "Prav čudež je bil, da sem se danes znašel na stopničkah, iskreno. Čudež je bil, da sem uspel izvesti ta trik, kot sem želel. Samo super hvaležen sem za vse. Zdi se mi, kot da sem vse življenje delal do tega trenutka." Nemo je čakal in opazoval, po tem ko je opravil z zadnjim skokom. V disciplini big air se točkujeta dva najboljša od treh skokov, ki pa morata biti različna po rotaciji ali smeri. In njegova sta zagotovo bila.
Alexander Hall, ki je bil na začetku največji ameriški up za osvojitev medalje, je na koncu končal na osmem mestu. Ko se je čakanje na rezultate končalo, je Stevenson odstranil čelado in očala, brazgotino na čelu pa je še vedno držal skrito za zelenim naglavnim trakom. Svet ni mogel videti nazobčanega in razbarvanega U tik med njegovimi očmi. 8. maj 2016 je bil dan, ki bi se lahko končal črno. Smučar se je pozno ponoči vozil domov v Park City v Utahu. Pred tem je zmagal na tekmovanju v smučanju prostega sloga. V podeželskem Idahu je Stevenson zaspal za volanom. Zbudil se je v bolniški postelji, obkrožen z ljubljenimi, ni vedel, kje je in kaj se je zgodilo. Njegovo prevozno sredstvo je zapeljalo s ceste in se osemkrat prevrnilo, pri tem se je predrla streha in ga skoraj ubila. Lobanjo si je zlomil na skoraj 30 mestih, poleg tega si je zlomil še kosti v čeljusti, vratu in rebrih. Med očmi je zazevala velika rana. Tri dni je bil v umetni komi. Če bi njegovi možgani otekli le še za neopazno majhno mejo, bi Stevenson verjetno utrpel trajno poškodbo možganov. Kirurg mu je v lobanjo, kot že omenjeno, vsadil titanovo ploščico.
Zdravniki in vsi okrog njega so se spraševali, ali bo po tem, ko bo odšel iz bolnišnice, sploh lahko še kdaj smučal. Mnenja so bila enotna, njegove športne kariere je najbrž konec. Toda sam je bil odločen, da si opomore. Starši so ga postavili na smuči, ko je bil star 14 let, in svoje življenje je zgradil okoli tega športa. V prvih dneh okrevanja je lahko v hudih bolečinah zgolj prisopihal do kopalnice. Osem mesecev kasneje je bil napredek gromozanski – zmagal je na svoji prvi tekmi svetovnega pokala. "To je tisto, kar definira, kdo si. To je tvoj pogled na življenje, veš? Čeprav so ti podeljene slabe karte, lahko na vse skupaj gledaš v pozitivni luči in se premikaš naprej. Potemtakem si pripravljen loviti svoje sanje, čeprav se zdijo tako daleč od dosega. Ostani zvest tistemu, kar imaš rad." Smučanje prostega sloga ga je v sredo pripeljalo do teh sanj. Le dan po tem, ko je Kitajka Eileen Gu osvojila zlato medaljo in postala svetovna senzacija. Sotekmovalci so ga zaradi njegove umetniške prevlade na tem dogodku poimenovali "Slopestyle God". Američan še nikoli prej ni končal na zmagovalnih stopničkah. Njegova želja je, da bi mlajši smučarji v njem videli zgled, da je poškodbo, ne glede na to, kako resna je, mogoče premagati. Zagotovo je presegel svojo preteklost, a na dan, ko je osvojil srebrno olimpijsko medaljo, je želel, da bi ga drugi videli stati na stopničkah, z brazgotinami, a kljub vsemu močnega, in se iz tega kaj (na)učili.
