Olimpijci v startnih številkah iz Radovljice

Letos mineva 43 let, od kar je njena mama v Radovljici ustanovila obrt. Leta 1975 je namreč začela s popravljanjem hlačnih nogavic, kasneje so začeli šivati številke za športnike. Nataša je nato posel prevzela leta 1991 in od takrat vodi podjetje in sprejema vse odločitve. Hkrati je ona tista, ki drese oblikuje. Kot sama najraje reče, je srce in možgani družinskega podjeta Prina. Mineva dobrih osem let, od kar so za olimpijske igre v Kanadi izdelali natanko 14.995 startnih številk za prav vse olimpijske discipline. Vse številke so natisnili in sešili v šivalnici v Radovljici. Za izdelavo vseh številk so imeli le dobre tri mesece časa. Organizatorje je prepričala z odtenkom temno modre barve. Prav ta barva je namreč na številkah prevladovala, ampak jo je bilo izjemno težko zadeti na tiskalnikih. Njim je uspelo prav to.

Kako ste se pripravljali na ta dva dogodka? Sprva ste imeli kar nekaj pomislekov, ali bi sploh sprejeli to pomembno nalogo ali ne.

Ja, Vancouver je bilo kar presenečenje. V poletnem času smo dobili naročilo za izdelavo vzorcev. Takrat nismo vedeli, da bo to za takšno tekmovanje. Ko so me poklicali in smo nato imeli imeli sestanek, so nam sporočili, kakšne so količine in za kakšen dogodek gre in koliko časa pravzaprav imamo. Takrat je bilo v meni tisto, en del Nataše si je mislil, "jeeeh gremo v to", hkrati drugi del mene pa je bil absolutno "ne, ne delaj tega".

Pa ste to nalogo potem vseeno sprejeli?

Odločila sem se, da sprejmem nalogo, ker to je en dogodek, ki se ti zgodi in ne veš, če se ti bo še kdaj v življenju. Dejansko kot podjetnik že toliko časa delaš, jaz sem rojena v startne številke. Od rojstva je bila obrt doma in vedno je bilo tako, jaz bi tudi delala za ta dogodek. Ko pride do tega, ga seveda zato pograbiš.

Kako so sploh potekala dogovarjanja za ta posel?

Potem v nadaljevanju je prišla grafika, to so mi poslali. Seveda smo najprej naredili barvne vzorce in potem smo čakali, ali bodo ali ne bodo. In ko je prišlo do dokončne odločitve, da so naši vzorci najboljši, smo dorekli, da mi izdelujemo številke za Vancouver. Priprav je bilo potem še kar nekaj. Jaz sem morala pripraviti grafiko, potem so šivilje izrezale material, krojile, šivale in pakirale. Potem pa je bilo treba izdelati načrt. Ampak to je bil meni izziv, tisti pravi izziv.

Kako pa ste potem spremljali svoje prve zimske olimpijske igre? Ste čutili, da ste kako posebej povezani z igrami?

Na začetku ni bilo tistega občutka "sedaj pa bom pa s ponosom gledala, v miru". Vedno mi je bilo težko gledati, na vseh športnih tekmovanjih, težko mi je gledati, kako športniki vlečejo številke nase in čez čelado. Ko jih napenjajo, si mislim: "Daj, lepo prosim, lepo delaj s številko." (smeh) Z nekim takim, enim takim strahom sem gledala igre, in šele sedaj, ko se posnetki vrtijo in je že nekaj časa od tega in veš da je bilo vse v redu, je pa tako olajšanje in čutim tisto »waw«.

Pa ste morda dobili tudi kakšno povratno informacijo, tako iz Vancouvra in Sočija, morda s strani športnikov ali organizatorja, glede številk?

Marsikdo je mislil, da je številka del dresa in da ni posamičen kos, da se dres, ki ga ima tekmovalec oblečenega, potiska. To me je presenetlilo, da ljudje ne ločijo tega. Mi je pa oblikovalka iz Vancouvra sporočila, da bi se rada zahvalila, da so številke res lepe barve, sijoče in da so odlično izgledale na športnikih.

Bi bili še enkrat, še tretjič, pripravljeni iti v to zgodbo?

Ja, pod določenimi pogoji, odvisno tudi, kakšna bi bila ekipa. Pri obeh igrah so tudi naročniki verjeli vame, skoraj bolj kot jaz sama vase. Pomembno je, da nekdo trdno stoji za tabo, da imaš občutek, da če kar koli gre narobe, ne vem, kaj bi šlo, lahko te marsikaj preseneti, da se lahko obrneš na nekoga. Da bomo potem kot ekipa naši rešitev. To je zelo pomembno.

Izdelali ste startne številke tudi za prejšnje zimske olimpijske igre v Sočiju pred štirimi leti.

V Sočiju se je zgodilo, da grafika sploh ni prišla v Evropo, do mojih naročnikov in do mene. In v bistvu je bila otvoritev iger že napovedana, še en dan je bil do otvoritve, pa ni bilo številk. Je manjkalo še 300 številk. In takrat stopiš skupaj in narediš vse. Zato moraš imeti ekipo, v kateri vsak naredi svoje delo maksimalno.

Natašino podjetje zaposluje tri šivilje. Vrhunec za njihov posel predstavlja zima, ko sešijejo največ startnih številk, od 5 do 7 tisoč, številke pa gredo, kot rada reče Nataša, "kot vroče žemljice". Delajo tudi poleti, ko številke šivajo za razna kolesarka in kajakaška tekmovanja. Žal jim letošnji posel za olimpijske igre v Južni Koreji zadnji trenutek izmaknilo podjetje, ki je za številke ponudilo nižjo ceno.