Kalvarija 'srebrnega' odbojkarja, dolga 1700 kilometrov: 'Bali smo se, kaj bo na mejah'

V Nantesu so se počutili zelo dobro. Življenje je bilo primerljivo s tistim v slovenski prestolnici. Vse je bilo tako, kot mora biti, tudi nadaljevanja kariere v Nantesu se ne bi branil. Mesto od Loari, vreme in temperature, prijetne za življenje. “Mi smo se imeli zelo lepo. Tudi dveletna hči je maksimalno uživala. Francija je socialno gledano zelo dobro urejena, športniki imajo status zaposlenih oseb. Z ničemer nismo imeli težav, če izvzamem jezik. Ta je pač zahteven. Sicer pa smo se pretežno družili s tujci v ekipi,” je za 24ur.com povedal podajalec slovenske odbojkarske reprezentance Gregor Ropret, ki je bil izjemno pomemben člen čete Alberta Giulianija ob osvojitvi srebrne medalje na zadnjem evropskem prvenstvu. Vse do polfinala, ko je zaradi operacije slepiča na lastno odgovornost zapustil bolnišnico, da bi kot moralna podpora delal družbo soigralcem v Stožicah. Sesul se mu je svet.

“Spomin na tiste dneve je še povsem živ. Res neverjetno. Hudo je bilo, tako in drugače. Ko se danes pogovarjamo, da je zaradi koronavirusa francosko prvenstvo zaključeno predčasno, si mislim, koliko končnic bom v karieri še odigral, polfinala evropskega prvenstva pa ne igraš vsak dan,” je nadaljeval 31-letnik z Brezovice, ki ni pričakoval, da se bo leto 2020 zapletlo tako, kot se je, da bo na začetku 'nedolžen' virus, imel tolikšno moč. “V Franciji so ga vzeli z levo roko. Vsega skupaj so se lotili zelo pozno, nič ni kazalo, da se bodo tekmovanja zaustavila. To velja tudi za odbojko. Mi bi morali igrati z Ajacciom, a so oni igrali pred tem obračun pokala CEV z Modeno in obstajal je sum, da se je eden od članov francoske zasedbe okužil s koronavirusom. Testiranje je bilo negativno. A stvari so se vendarle vse bolj zapletale, sledil je govor francoskega predsednik Emmanuela Macrona in vsem je postalo jasno, da je vrag odnesel šalo. Zaprli so fakultete, šole, vrtce, telovadnice. Vodstvo kluba je odločilo, da lahko gremo domov,” se dneva pred odhodom spominja podajalec slovenske izbrane vrste.

A če bi bil sam v Nantesu, bi odločitev o tem, kako se bo vrnil, brez težav sprejel. Najverjetneje bi odšel na prvo letalo, ki bi ga našel, linija Nantes–Dunaj se je namreč v preteklosti izkazala za zelo dobro. A ko je udaril koronavirus, je bilo 'vse na glavo', letalske povezave ohromljene, ni bil sam, ampak s soprogo in dveletnim otrokom. Sprejeli so odločitev, da bo najbolje z avtom, kaj bo to prineslo, pa niso mogli vedeti, saj najkrajša pot do cilja pomeni prečkanje francoske, nemške in avstrijske meje, kjer so se stvari hitro spreminjale. “Kaj bo na meji, bi rekel, da je bil velik strah. Še večji, kako bo dveletni otrok prestal pot, dolgo, kot se je kasneje izkazalo, 16 ur. Ko grem na pot sam, je to nekje 12 ur vožnje, vmes se ustavljam, grem na kosilo, če sem resnično utrujen, si vzamem čas za počitek. Zdaj to ni bilo možno. Če odštejem čakanje na meji in dolivanje goriva sem vozil 16 ur. In Ema nama je šla zelo na roko. Od 13. ure, ko je njen čas za spanec, se je vse razpletalo, kot sva si lahko le želela. Razen med pol eno zjutraj in tretjo je bilo vse tako, kot sva si lahko s soprogo le želela. Se mi zdi, da je bil pri naju prisoten tolikšen adrenalin, da naju pot ni utrudila,” se nekaj več kot 1700 kilometrov poti spominja Ropret, ki priznava, da je bil to brez dvoma najdaljši izlet z avtomobilom doslej.

Nihče ne gleda v prihodnost
Zdaj, ko so doma, so najbolj srečni. Okolica omogoča vzdrževanje kondicije, kar potrebujejo, imajo na dosegu roke. Tudi odpočili so si od naporne poti. V klubu so jim sporočili, da bodo pogodbo v popolnosti spoštovali. Prihodnost pa je močno odvisna od ekonomske situacije, saj bo koronavirus močno zamajal vse športne institucije na svetu. “Dejansko nihče ne gleda v prihodnost. Vsi se bolj ali manj zavedamo, kaj sledi. Poslovna škoda bo na vseh ravneh velika, to se bo odražalo tudi pri proračunih klubov. Kako bo, težko napove kdorkoli,” je zaključil Ropret, ki se zaveda, da dokler mu kot športniku služi zdravje, lahko igra in trenira, kar je ta hip najbolj pomembno. Za sabo pa ima tudi popotovanje, ki ga ne bo zlahka pozabil.