Preobrati – edina odbojkarska stalnica v Sloveniji

Kdor je od blizu spremljal delo Gheorgheja Cretuja od 9. avgusta lani, ko je sedel na slovensko klop, mu je bilo jasno, da bo podaljšanje sodelovanja z njim eden večjih projektov v zgodovini Odbojkarske zveze Slovenije. Zakaj? Romun je posebnež, predan svojemu poklicu, človek, ki do zgodnjih jutranjih ur analizira tekmece. A po drugi strani ne pretirano zahteven, ko gre za druge pogoje, potrebne za nemoteno delo izbrane vrste. Njegove analize tekmecev so zelo dolge, natančne, a zanimive za še tako izkušene posameznike, kot so nosilci slovenske igre. Poljski novinarji, ki so spremljali njegovo delo na klopi ZAKSE (zmagovalci Lige prvakov), znajo povedati, da bi si ga želeli tudi na dan tekme pred kamero, a to od njega težko dobiš. Preveč je osredotočen na zastavljeni cilj. 

Njegov pogled to vedno znova razkrije. Njegove reakcije ob uspešni akciji ali pa izgubljeni točki so dokaz, da je daleč od hladnega stratega. On je na igrišču, četudi stoji ob robu, on igra, četudi ni v športni opremi, on izvaja začetni udarec, čeprav morda v tistem trenutku kaže hrbet slovenskemu reprezentantu. Posebnež, ki je zlezel pod kožo igralcem, navijačem, vodstvu krovne organizacije. Nikoli, odkar je sedel na slovensko klop, nihče od igralcev ni imel pripomb na njegovo delo, kar v preteklosti ni bila ravno stalna praksa.

Oktobra ni dišalo po zapletu

Konec meseca oktobra je predsednik Odbojkarske zveze Slovenije sedel v avto, se z Brezovice odpravil na Dunaj, prepričan, da se je Cretu v Sloveniji počutil tako zelo dobro, da je v delu z izbrano vrsto tako užival, da je le vprašanje trenutka, kdaj bo na novo pogodbo pristavil podpis. Neuradno: debata je tekla zgolj in samo o tem, kaj potrebuje, da lahko z delom nadaljuje, kje bi se želel z izbrano vrsto pripravljati na dolgo in naporno poletje. Ropret se je iz avstrijske prestolnice vrnil optimistično razpoložen, čakal na klic selektorja, da zgolj uredita formalnosti. Ob vstopu v leto 2023 pa je bilo vse drugače. Za hip se je zdelo, da je bitka izgubljena, o razlogih nikoli nihče ni govoril na glas, igralci so bili 23. januarja v šoku, ko so izvedeli, da Cretu ne bo več vodil reprezentance. Tudi informacije, ki so jih imeli, so bile skope, pojasnila Romuna igralcem pa so bila omejena na nekaj čustvenih znakov (emotikonov). 

Kot da je v srcu vseeno nosil reprezentanco, kot da njegova odločitev ni bila dokončna. In to je začutil tudi Ropret, globoko je vdihnil in si zastavil cilj, da odločitev, ki je bila dokončna, ovekovečena z jasnim NE Romuna, spremeni v JA. Slišalo se je neverjetno, a nepopustljivi, odbojki predani, vselej na zastavljeni cilj osredotočeni Ropret je v bitki s časom našel vzvod, ki je priljubljenega Giannija iz Constante prepričal. Našla sta skupen jezik, zgodil se je preobrat, Cretu se vrača, čeprav nikoli ni zares odšel!