Odbojka: Kdaj bo na vrsti Slovenija?

Minuli konec tedna se je zaključilo evropsko odbojkarsko prvenstvo. Tekmovanje, ki poteka vse od leta 1948, so tokrat gostile štiri države. Bolgarija, Severna Makedonija, Izrael in Italija so bile letošnje izbranke za skupinski del turnirja. Vloga glavnega prizorišča je tokrat pripadala italijanskemu mestu Rim. Tam so se za žlahtna odličja borile štiri najuspešnejše države, med njimi pa je bila tudi Slovenija. Slovenija, ki je tako željno napadala tisto zlato medaljo, odličje, ki se našim odbojkarjem izmika vse od leta 2015, ko se je ekipa prvič veselila večjega uspeha – takrat se je po porazu s Francijo v finalnem nastopu razveselila srebrnega odličja. Italijan Andrea Giani je bil tisti, ki je začel pisati uspešno zgodbo slovenske odbojke. Selektor, ki je slovenskim fantom dokazal, da zmorejo. Da se lahko kosajo z velikani evropske, pa tudi svetovne odbojke. In tako se je zgodba nadaljevala. Leta 2019 se je Slovenija veselila drugega srebra, takrat so bili v mestu ljubezni za nas usodni Srbi. Dve leti pozneje, natančneje septembra 2021, smo se znova zadovoljili s srebrom, v poljskih Katovicah so nas v velikem finalu na kolena spravili še Italijani. 

Slednji so tudi tokrat veljali za glavne favorite turnirja, da si okoli vratu še tretje leto zapored nadenejo zlato odličje. Toda tokrat jim je načrte prekrižala reprezentanca Poljske. Sladko maščevanje, bi lahko dejali, saj so bili ravno Poljaki veliki poraženci v samem finalu lanskega svetovnega prvenstva. Prvenstvo, ki je potekalo tudi v Sloveniji, je svoj zaključek tudi takrat dobilo v Katovicah. Polna dvorana strastnih poljskih navijačev je obnemela, ko so po sicer uspešno odigranem prvem nizu Italijani prevzeli vajeti in se na koncu veselili novega naslova. Na istem mestu. Toda tokrat je bilo drugače. V odbojkarskem Rimu so obnemeli italijanski navijači. Njihovi odbojkarji so se tokrat zdeli povsem nemočni, Poljaki so obvladovali sceno. Tekmo so varno pripeljali do konca in se po zmagi v letošnji izvedbi Lige narodov veselili še drugega naslova evropskih prvakov, prvega so si priigrali leta 2009. 

Srečen konec za Poljake, kaj pa Slovenija?

Ljubitelji odbojke so si bili pred prvenstvom enotni, da je enostavno čas, da se z zlatom okitijo tudi slovenski odbojkarji. Toda naši krvniki v polfinalu tekmovanja so bili ravno Poljaki. Pred začetkom tekme je bila odbojkarska javnost prepričana, da ima Slovenija lepe možnosti za vnovičen preboj v finale. Toda usoda je želela drugače, Slovenci so se morali tokrat zadovoljiti z borbo za bronasto odličje. Po tem, če lahko rečemo nesrečnem porazu se je zdelo, da so se sanje naših odbojkarjev razblinile in da je prešerno vzdušje v garderobi zamenjala žalost. Morda za trenutek, povsem razumljivo, toda naši fantje so kaj kmalu pokazali, da se ne bodo predali. Da se bodo odločno borili za bron, kolajno, ki je konec koncev takrat slovenska odbojka še ni poznala. Že dan pozneje, po prespani noči, so se na obraze naših športnikov vrnili nasmeški. Razočaranje je počasi bledelo, Slovenija je bila pripravljena na boj. Toda pred nami je stala še ena ovira, ovira, ki sliši na ime Francija ali aktualni olimpijski prvak. 

Da so Francozi premagljivi, je bilo znano, toda njih zagotovo ne gre nikoli odpisati. Po tistem skoraj preveč enostavnem začetku, ko se je zdelo, da slovenska reprezentanca deluje, kot še nikoli do takrat, so se na igrišču prebudili tudi Francozi. Oni so bili tisti, ki so poskrbeli za nekaj napetosti v izdihljajih tekme. Toda na koncu, v odločilnem petem nizu, so Slovenci znova dokazali, da znajo stopiti skupaj v ključnih trenutkih in nasprotniku preprečiti slavje. Slavilo se je tako znova na slovenski strani. Slovenija je prvenstvo zaključila kot tretja reprezentanca. Mnogi so še vedno prepričani, da bi si lahko priigrali zlato, toda za odbojkarje je ta medalja povsem takšna. Zaključiti tekmovanje z zmago in dobro voljo je nekaj, kar naši reprezentanci do sedaj ni bilo poznano. In tudi zaradi tega je bilo veselje še toliko večje. Zasluženo rajanje, evforija in medsebojno spoštovanje. Pozitivno vzdušje v ekipi, ki je od prvega dne delovala kot velika družina. Vsi za enega, eden za vse. To je tisto, kar šteje. To je tisto, kar je na koncu zares pomembno. Če pa se skupaj podaš še na zmagovalni oder, v soj žarometov in luči, pa je to le še dodatna nagrada za vsa odrekanja in težave, ki so fante pestile na tej poti. Poti do uspeha.

In eden izmed takih težkih trenutkov je bila zagotovo poškodba prvega podajalca Gregorja Ropreta. Na že tako nesrečnem polfinalnem dvoboju smo izgubili še enega ključnih mož ekipe. V igro je takrat vstopil Uroš Planinšič in svoje delo opravil odlično. Toda, kot narekuje nekakšno življenjsko pravilo, je resnica takšna, da v ključnih trenutkih štejejo izkušnje. Štejejo leta, štejejo tekme, ki si jih igral v dresu slovenske reprezentance. In tukaj je na sceno vstopil Dejan Vinčić. Zimzeleni Vinko je po klicu, ki ga je prejel, brez oklevanja prihitel na pomoč svojim fantom, "bratom", s katerimi je že pisal odbojkarsko zgodovino. In tudi tokrat se je vse končalo tako, kot se mora. Slovenija je dobila novo priznanje, da je ena izmed odbojkarskih velesil, igralci, čisto vsi, od prvega do zadnjega, pa potrditev, da so sestavni del tega mozaika. Tudi Tonček Štern, ki ga je poškodba oddaljila od igrišča, a ne od zmagovalnega odra. Tam je bil prostor za vse, za vsakega posameznika, ki je reprezentanco pripeljal do te točke. Točke, ne cilja. Cilj je še tam nekje ... Čaka, da ga osvojimo. Torej, kdaj bo na vrsti Slovenija? Prihodnje leto na olimpijskih igrah, se je glasil eden od odgovorov.