Zgodovinski dosežek bosanskega selektorja: na SP popeljal še četrto reprezentanco

Vahid Halilhodžić je neizbrisljiv pečat pustil že kot nogometaš. Blestel je kot napadalec mostarskega Veleža in jugoslovanske reprezentance, podobno dobro pa mu gre v trenerski vlogi. Vodil je kar nekaj znamenitih klubov, med letoma 2003 in 2005 tudi PSG, svoje mesto pod soncem pa je najbolj našel v vlogi selektorja. Leta 2010 je na svetovno prvenstvo popeljal Slonokoščeno obalo, čez štiri leta je v Brazilijo pospremil reprezentanco Alžirice, 2018 je bdel nad kvalifikacijo Japoncev, v torek pa se je na mundial uvrstil še kot selektor Maroka. 

Maroko je za svoj peti nastop na svetovnih prvenstvih v dodatnih kvalifikacijah afriške celine premagal DR Kongo. Na prvi tekmi je bilo 1:1, na povratni v Casablanci pa so Achraf Hakimi in druščina pred več kot 60 tisoč navijači zanesljivo slavili s 4:1. Glavni junak drugega srečanja je bil z dvema zadetkoma 21-letni Azzedine Ounahi.

Uspeh Halilhodžića je še toliko bolj impresiven, ker so ga številni že odpisali po ponesrečenem nastopu na afriškem pokalu narodov, kjer je Maroko v četrtfinalu izpadel proti Egiptu. Obenem se je 69-letnik, ki se je v trenerskih vodah uveljavil kot strokovnjak s trdo roko, nedavno sprl z zvezdnikoma Hakimom Zijechom in Noussairjem Mazraouijem, ki pod njegovim vodstvom očitno ne bosta več nastopala za reprezentanco. S prebojem na SP pa je v Jablanici rojeni selektor dokazal, da lahko uspehe dosega tudi brez tako odmevnih posameznikov, kot sta že omenjena člana Chelseaja oziroma Ajaxa. 

Štirikrat napredoval, a izkušenj z mundialov nima veliko

Zelo zanimiv je podatek, da bo svetovno prvenstvo v Katarju konec letošnjega leta šele drugo za Halilhodžića v selektorski vlogi. Leta 2010 je bil z mesta selektorja Slonokoščene obale odpuščen le nekaj mesecev pred začetkom turnirja v Južni Afriki, potem ko se mu je ponesrečil nastop na pokalu narodov. Podobno se mu je pripetilo osem let kasneje, ko se je iz japonske reprezentance umaknil zaradi nestrinjanja z vodstvom tamkajšnje nogometne zveze. 

Vmes, leta 2014, v Braziliji je z Alžirijo prišel celo do osmine finala, kar je še danes najboljši dosežek te reprezentance. Največja afriška država je morala na prvi stopnički izločilnih bojev šele po podaljških priznati premoč kasnejši prvakinji Nemčiji, a je navdušila z odprto in atraktivno igro. 

Najprej blestel v Mostarju, nato v Franciji

Za Halilhodžićem je tudi izjemno bogata igralska kariera. V sedemdesetih je veljal za enega najboljših napadalcev jugoslovanskega prvenstva, za Mostar je na 207 tekmah dosegel kar 103 gole. Drugi del svoje kariere je preživel v Franciji. Kot nogometaš Nantesa je bil v letih 1983 in 1985 dvakrat najboljši strelec tamkajšnje lige, zadnjo sezono (1986/1987) pa je preživel kot igralec PSG-ja, za katerega je na 18 tekmah dosegel osem zadetkov. Z jugoslovansko reprezentanco do 21 let je 1978 postal evropski prvak, ko je obenem osvojil naziv najboljšega posameznika turnirja. Za člansko pa je štiri leta kasneje nastopil na SP v Španiji. 

Prvi večji uspeh v trenerski karieri je dočakal leta 1997, ko je prav z maroškim klubom Rajo Casablanco osvojil naslov v afriški Ligi prvakov. Nato je štiri leta vodil Lille, ki ga je iz drugoligaša pripeljal do tretjega mesta v elitnem francoskem prvenstvu. Po kratki epizodi pri Rennesu pa je svoje mojstrstvo znova potrdil na Parku princev, kjer je Parižane leta 2004 popeljal do naslova pokalnih prvakov. V sezoni 2010/2011 je vodil zagrebški Dinamo, s katerim je osvojil naslov v državnem prvenstvu. Na selektorskem stolčku Maroka deluje od leta 2019.