Že 25 let za isto mizo v kotu, navijači pridejo tudi s šotori

Če je bila prva asociacija na Stuttgart nekoč Mercedes-Benz ali pa morda Porsche, je za mnoge ljubitelje nogometa na sončni strani Alp decembrski žreb to spremenil. Slovenija je pristala v skupini C, kar je pomenilo, da bo na Euru 2024 zaigrala proti Danski, Srbiji in Angliji, navijače pa bo čakala pot v Stuttgart, München in Köln.

Najprej bo torej na vrsti Stuttgart. Je glavno mesto nemške zvezne dežele Baden-Württemberg, od slovenske prestolnice ga loči dobrih 600 kilometrov oziroma približno sedem ur vožnje skozi Avstrijo in jug Nemčije. Do tja iz Ljubljane vozi tudi vlak, do tamkajšnjega letališča je na voljo tudi avtobusna povezava brez prestopov, najbližje letališče z neposredno povezavo z brniškega letališča pa je München, od koder je nato še dobri dve uri vožnje do Stuttgarta. Mestno središče ima približno 600.000 prebivalcev, širše urbano območje pa skoraj tri milijone. 

Že 25 let za isto mizo v kotu

"Stuttgart je zrasel predvsem kot industrijsko mesto, ki se je specializiralo za visoko tehnologijo," začne pripovedovati gospod Ulrich, ko v najznamenitejši mestni pivnici prisedemo k osiveli družbi v kotu. Gre za skupino domačinov, ki se že 25 let vsak ponedeljek in petek sestajajo za isto mizo. Njihove pripovedi sežejo v 50. leta v mestu, pa v 70. leta k nedeljam brez prometa, v čase legendarnega nemškega nogometaša Franza Beckenbauerja.

Od vseh tekem nemške reprezentance je našemu sogovorniku najbolj ostala v spominu polfinalna tekma na svetovnem prvenstvu leta 1970, ki so jo poimenovali "tekma stoletja", ko so s 3:4 izgubili z Italijo, kar pet od sedmih golov pa je bilo doseženih v podaljšku. Sam si jo je takrat ogledal v uniformi, saj je v vojaški bazi pri Münchnu kot pilot inštruktor uril rekrute.

Ko pa je Nemčija leta 2014 nazadnje postala svetovni prvak, pa Ulrich tekme ni gledal. "Preklopil sem na drug program. Dokumentarni film o plezanju na Matterhorn z italijanske smeri. Sam sem ga leta 1969 preplezal s švicarske smeri. Ob treh zjutraj smo odrinili z naglavnimi svetilkami, v sedmih urah smo bili na vrhu, štiri ure smo potrebovali za spust in ob sedmih zvečer smo bili nazaj v Zermattu," mirno opisuje, kako je kdaj za kakšnega Nemca nek drug šport vendarle pomembnejši od nogometa.

Slovenci v nemški koži

Nogomet je v Nemčiji sicer religija, kar nam potrdijo tudi slovenski rojaki, ki so si nov dom ustvarili na jugu Nemčije. V pivnici ob Grajskem trgu, kjer bo tudi ena izmed navijaških con na prostem, se prepričamo, da navijači tam zagotovo ne bodo lačni. Tradicionalna krača z gosto omako in krompirjevim cmokom bo učinkovito "popivnala" popito pivo, s katerim bodo nazdravljali slovenski igri. Mimogrede, v Nemčiji tudi pivo dojemajo kot hrano.  

Za mizo sedijo Mateja, Miha, Ellen in Sebastjan s hčerko Allisio. Spoznali so se na akademsko-družabnih večerih, ki jih za Slovence s tega konca Nemčije vsakih nekaj mesecev priredi častni konzul. Večer vedno sestavlja tudi predavanje uspešnega človeka, kot je denimo Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja pri Mercedesu, ki v Stuttgartu živi že 30 let.

V smehu pripovedujejo o nemških posebnostih, ki se včasih dodobra razlikujejo od slovenskih navad. Na vabila, denimo za otroško rojstnodnevno zabavo, vedno napišejo ne samo, kdaj se začenja, ampak tudi, do kdaj bo trajala. Vedno plačujejo vsak zase, kar spodbujajo tudi natakarji, saj so ugotovili, da tako dobijo več napitnine. Otrokom za malico v šoli ne smejo spakirati ničesar sladkega, prav tako ne smejo dva dni zapored prinesti enake hrane.

V prvih minutah po žrebu se je že vedelo, kje bo kdo spal

Sebastjan je urolog, Mateja je novinarski ceh zamenjala za raziskovalno delo na univerzi, Ellen ima doktorat iz molekularne biologije, Miha pa se označi za "klasičnega gastarbajterja iz časa gospodarske krize". Začel je na vzhodu Nemčije pri Dresdnu, kjer se še vedno čutijo razlike tudi po 35 letih od padca Berlinskega zidu. Kot pravi: nižje plače in precej manj tujcev. Prav območje Stuttgarta je sicer najbolj barvito, z največ priseljenci: "Tukaj pač gospodarstvo teče, vseeno je, od kod prideš," dodaja sogovornik, ki je tukaj od leta 2017. 

Tudi sam je velik nogometni navdušenec. Pravi, da je v Nemčiji na tribunah veliko več žensk kot v Sloveniji. "Tukaj gredo skupine deklet tudi same na tekmo," opisuje. Vsak klub ima svojo navijaško bazo, močni so tudi lokalni klubi iz nižjih lig, pride ogromno gledalcev, pripoveduje. Sam tukaj seveda navija za Stuttgart, ki mu gre trenutno odlično, je tretji v Bundesligi, denimo tudi pred Leipzigom Benjamina Šeška, lani pa so se borili za obstanek. "Težko je priti do kart, ne moreš se kar tako spomniti, da bi šel za vikend," pravi, da se domače tekme zato največkrat spremljajo v gostinskih lokalih, saj je na tribuno težko priti.  

Bil pa je na tekmi s Kazahstanom, ko je Sloveniji v Stožicah novembra lani uspela zgodovinska uvrstitev na evropsko prvenstvo, v domovino se je odpeljal samo zaradi te tekme. Dobil pa je tudi vstopnice za že omenjeno tekmo Slovenija – Danska. "Žena je imela srečo pri žrebu kart," zadovoljno pove. "To je prvič v zgodovini, da Slovenija igra tako blizu, zato vem za vsaj 10 prijateljev, ki bodo prišli sem na različne načine," zagotavlja. Polno ima tudi že svoje stanovanje: "Skupaj smo gledali žreb skupin in upali, da bo 'padel' Stuttgart. In ko je res, so bile v nekaj minutah dogovorjene rezervacije, kje bo kdo spal," se smeji.

Na pot z avtodomom?

Ena izmed potovalnih možnosti je zagotovo tudi avtodom. "Nemci so zelo strpni do avtodomarjev," zagotavlja Ellen. Pravi, da imata s fantom avtodom parkiran kar pred njunim domovanjem v predmestju in čeprav zaseda dve parkirni mesti, se nihče ne huduje. "Če že pride kdo zraven, se pride pomenit o njem in pripoveduje o svojem," dodaja.

Opozarja le, da je treba mesta v kampih običajno rezervirati precej vnaprej, v sezoni pa pogosto zahtevajo minimalno število nočitev, včasih tudi po ves teden. Ko sta potovala po Nemčiji, sta plačevala približno med 20 in 30 evri na noč, nekoliko cenejša so počivališča, kjer sta na voljo voda in elektrika, ki pa se jih velikokrat ne da rezervirati in so lahko hitro polna.

Pridejo tudi s šotori

Mateja pa ima odlične spomine na zadnje evropsko prvenstvo, na katerem je zaigrala Slovenija. Na Euru 2000 je nastopila v vlogi koordinatorja navijačev, saj so organizatorji prosili nacionalne zveze za pomoč. Izbrali so po tri dekleta in tri fante, ki jih je čakal najprej teden izobraževanja v Bruslju, potem so se preselili na prizorišča tekem. Na stojnicah skrbeli za informiranje navijačev, predvsem za "padalce", ki so pripotovali na vrat na nos. "Ampak slovenski navijači so bili odlično organizirani, le malo koordiniranja je bilo potrebnega," se spominja. Nikoli pa ne bo pozabila nepozabnega rajanja 10.000 Slovencev v Amsterdamu na koncertu tria Lovšin-Kreslin-Predin.

Del evropskega prvenstva bo tudi tokrat, saj jima je z možem in prijatelji uspelo dobiti karte za München, kamor se Slovenija seli iz Stuttgarta, da bi se pomerila s Srbijo. "Po 24 letih si želim znova doživeti to vzdušje in znamenito Allianz Areno," poudarja. Rezervirali so hotel v središču mesta, kot pravi, pa je na dan te tekme, na kateri pričakujejo horde navijačev iz obeh držav, že več ali manj vse razprodano. Cene pa so močno zasoljene, dodaja. "Nočitev takrat stane 400 evrov, le dan pozneje pa je ista soba oglaševana za 150 evrov. Prijateljica iz Münchna mi je povedala, da ima že zasedeno celo stanovanje in tudi vrt, prijatelji pridejo celo s šotori," zmajuje z glavo. In zagotovo nič drugače ne bo niti v Stuttgartu. Polna je tudi že Matejina soba za goste, prideta namreč starša. "Vedno pa imam čas za pivo, prijatelji in znanci me že zdaj kličejo za nasvete, to sem vedno pripravljena pomagati," zaključuje.

Vse štiri prijatelje boste lahko spoznali nocoj tudi v prispevku Tanje Volmut, ki ga je pripravila za tretjo oddajo Vsi za naše!. Odpravila se je tudi po mestnih ulicah, govorila s predstavnico tamkajšnjega turistično-informacijskega centra in vodjo navijaških con, svoja junijska pričakovanja so ji razkrili natakarji, posebej za našo kamero pa je vrata MHPArene odprl tudi arhitekt, ki je zadolžen za prenovo stadiona, na katerem bo zaigrala slovenska reprezentanca.