"Ja, prej mi jih je predstavil Aleksander Čeferin. Ibrahimovića, Ševčenka, Figa," našteje le nekaj velikih imen nogometa, s katerimi se je srečal. "Rokovali so se z menoj, čestitali za dobro opravljeno delo, tako da so jim verjetno razložili, kdo sem," skromno skomigne z rameni.

Oblečen je v majico Civilne zaščite, katere poveljnik je. Pod njegovim vodstvom je tudi spopadanje z najhujšo naravno katastrofo v zgodovini samostojne Slovenije postalo znosnejše, saj je Srečko Šestan ena od redkih javnih osebnosti, ki mnenja naroda ne deli, ampak združuje, s s svojim neteatralnim načinom podajanja informacij pa prebivalce pomirja in ne še bolj vznemirja v že tako težkih časih.

"Mislim, da je dogodek enkraten," mi reče v petek zvečer ob robu zelenice v Stožicah. "Igra je manj pomembna, energija je tista, ki vse pove," pokaže z roko na polne tribune.

Napolnili so jih tudi tisti, ki so ob Šestanu poskrbeli, da se temne avgustovske ure niso spremenile v še bolj črne. Tisti, ki so Slovence spet spomnili na to, da na krilih solidarnosti lahko dosežemo največ.

"Slabše voda kot ogenj"

Že pred začetkom tekme nogometnih legend, s katero se je zbiral denar za prizadete v poplavah, ploščad pred stadionom napolnijo majice z napisi PGD. V gneči poiščemo Korošce. Nad njihovo regijo se je narava najmočneje znesla. Prevaljčani so se nekoliko umaknili iz množice, postavajo na bližnjem makadamu in čakajo na začetek tekme. "Lepa gesta, da so to organizirali. In res so zbrali dobre igralce," pravijo. O zbranem znesku, ki se bo razglasil na koncu večera, ne razmišljajo. "Vsak evro je dobrodošel," so jasni. Kot pravijo, so prišli predvsem zaradi druženja in sprostitve.

"Priznanje vsem tistim, ki smo sodelovali. Podpora tistim, ki so bili prizadeti," v dva stavka bistvo strne Branko Kaker. Poveljnik Civilne zaščite za Koroško pravi, da mu je v čast, da je bil povabljen v Stožice, dogodek pa vidi tudi kot priložnost, da se lahko druži s tistimi, s katerimi so skupaj garali iz dneva v dan. 

"Do konca smo garali, do nezavesti, bili smo izmolzeni," slikovito opiše Marko, eden izmed šesterice prostovoljnih gasilcev, ki so prišli iz Črne na Koroškem. Poleg njega stoji Dejan, ki je lani gasil tudi požar na Krasu. "Neprimerljivo je," zmaje z glavo. "Takrat smo mi prišli tja samo pomagat, zdaj pa smo bili mi tisti, ki smo imeli katastrofo na domačem pragu," pojasni.

"Slabše voda kot ogenj. Njega lahko gasiš, pri vodi lahko samo gledaš. Tri dni smo samo gledali," Marko spomni na besnenje narave, ki je Črno za nekaj časa odrezala od sveta. V novo hišo se je vselil pred petimi leti: "Ampak takrat še nisem vedel, da bom nekoč stanoval na otoku," pokaže na fotografijo v telefonu, ki prikazuje, kako je hišo z obeh strani obdalo več kot pol metra vode, pod njo je bil ves 'cokl', segala je vse do fasade.

Zdaj jih najbolj skrbijo cestne povezave in sanacija vodotokov, predvsem pomanjkanje težke mehanizacije: "Prej je bil na vsakih 200 metrov stroj v vodi, zdaj so le še posamezni," zmajejo z glavo. Pravijo, da čakajo na obljubljene finance, povrnitev stroškov intervencij: "Ampak nismo tečni, razumemo, da ne gre čez noč. Saj nismo voda, ona je šla takoj," začinijo še z malo koroškega črnega humorja.

V dresih svojih vzornikov

Poleg majic gasilskih društev je mogoče opaziti tudi slovenske zastave in drese tujih nogometnih klubov. Žiga iz Jurovskega Dola nosi dres z grbom Juventusa in napisom Buffon na hrbtu. "Moj vzornik že od otroških let," pravi o legendarnem italijanskem nogometnem vratarju. Najbolj mu je ostala v spominu finalna tekma svetovnega prvenstva leta 2006, ko je francoski as Zinedine Zidan zaradi razvpitega udarca z glavo dobil rdeč karton, Italija pa je postala prvak.

Matic iz Škocjana nosi dres AC Milana. V petek zvečer ga je oblekel zaradi legend, ki so ga nekoč nosile v tem klubu, zdaj pa bodo zaigrale v Ljubljani. "Andrej Ševčenko in Zvonimir Boban, pa seveda Maldini," našteva Matic. Takrat še ni vedel, da bo ta njegov milanski dres že čez nekaj minut dobil še večji pomen ...

Zvezde svetovnega kova

Tekma se je začela, na igrišče so drug za drugim začeli prihajati upokojeni nogometni zvezdniki, katerih kariere so se pisale z zlatimi črkami. Osvajali so državna, evropska, svetovna prvenstva. Dvigovali priznanja za najboljše igralce. Obnorevali navijače in dame. Vsi so bili v slovenskih medijih že dlje časa najavljeni in gledalci so jih pozdravljali z večjim ali manjšim aplavzom.

Jezična legenda

Potem pa so nejeverno prisluhnili glasu uradnega napovedovalca, ki je najavil presenečenje večera. Veliki Zlatan Ibrahimović! "Ibra, Ibra," je začelo odmevati po tribunah, ko so skočili v zrak.

Na Švedskem rojenega nogometaša, ki nikoli ni pozabil svojih korenin, imajo navijači s celotnega območja nekdanje skupne države še posebej v čislih, zabavale so jih tako njegove nogometne veščine kot njegov oster jezik in nepredvidljiva ravnanja. Letos se je upokojil v dresu AC Milana, od rossonerov pa se je poslovil na znamenitem San Siru med tekmo Serie A. Med njegovim čustvenim slovesom so mu navijači nasprotne Verone začeli žvižgati. "Kar nadaljujte. To, da ste videli mene, je vaš najveličastnejši trenutek v vsem letu," jim je mirno zabrusil Ibrahimović in tako odšel v svojem slogu.

V zadnjem hipu prihitel v Stožice, a vsaj štopal tokrat ni

Na tekmo v Ljubljani je skoraj zamudil, pripeljal se je naravnost iz Milana, pot pa mu je podaljšala prometna nesreča, zaradi katere je obstal v zastoju. Toda Ibra se vedno znajde. Z nasmehom se spomnimo na njegovo pot na slavni glasbeni festival San Remo, na katerem bi moral nastopiti kot eden izmed povezovalcev programa. Tudi takrat je obtičal v gneči na avtocesti. Po (pre)dolgem čakanju je izstopil iz kombija in preprosto ustavil nekega motorista.

Ime mu je bilo Franco. Vračal se je domov, ko je na cesti opazil črn kombi in dva moška, od katerih se mu je eden zdel močno podoben slavnemu nogometašu. Res je bil on. "Draga, Ibra peljem na San Remo," je najprej poklical ženo, ki pa mu seveda ni verjela. Vendar je bila zgodba resnična, kar je na odru San Rema, kamor je prikorakal kar ob zvokih znane srbske pesmi Jutro je in tako znova na noge dvignil ves Balkan, potrdil tudi sam Ibrahimović, ko je pojasnjeval razlog za svojo zamudo. "Ni bil preveč dober voznik, želel sem kar sam sesti za krmilo, pa mi ni dovolil. Me je pa peljal 60 kilometrov, k sreči je bil navijač Milana," se je smejal.

Občudovali igralce, ne rezultata

Ker Ibre takrat še ni bilo v Ljubljani, so slovenski navijači Milana ostali brez skupinske fotografije z njim. So se jim pa z veseljem pridružili slavni Paolo Maldini in ostali nogometaši, ko so jih po popoldanski novinarski konferenci v rdeče-črnih dresih ujeli pred ljubljanskim hotelom, fotografije pokaže Andraž iz navijaškega kluba AC Milan Slovenia, s katerim smo maja potovali tudi na polfinalni obračun Lige prvakov, kjer jih je čakal mestni rival Inter, pozneje poražen v finalu proti Manchester Cityju.

V Stožicah pravega navijaškega naboja tokrat ni bilo, čeprav je bil stadion poln. Enkrat za spremembo so dogajanje na igrišču lahko mirneje spremljali tudi policisti in pripadniki posebne policijske enote, ki imajo običajno pogled večino časa prikovan na razgrete glave. Tokrat pa ni odmevalo skandiranje organiziranih navijaških skupin, ni bilo donenja bobnov ali parajočega zvoka vuvuzel, vihranja zastav. V ospredju tokrat pač ni bila tekmovalnost, ampak nogometne veščine mojstrov, ki jih niti leta niso odnesla. Gledalci so se tako osredotočali na akcije posameznikov na igrišču in občudujoče vzdihovali denimo ob Buffonovih še vedno spretnih obrambah.

Grebli so se za podpise in selfije

Prav "Gigi", ki velja za enega najboljših vratarjev vseh časov, je poleg "Ibre" pritegnil največ oboževalcev. Predvsem najmlajši so se nagnetli ob ograjo in varnostniki so se morali kar potruditi, da so zadržali razposajene nadobudneže. Svojima junakoma so metali drese in molili flomastre v upanju za podpis, tisti najsrečnejši so jo odnesli celo s selfijem. Čeprav se jima je utrujenost že nazorno risala na obrazu, sta vztrajno izpolnjevala želje navijačev.

Na svoj račun so nato prišli tudi gostje v VIP-sektorju, ki so za vstopnice odšteli največji znesek in tako bogato prispevali v dobrodelno malho. Slavnim nogometašem so tam postregli z večerjo, nato pa razglasili zbran znesek: za tiste, ki jih je avgustovsko divjanje narave najbolj prizadelo, bo dobrodelni nogometni večer namenil več kot 3,5 milijona evrov!

Poleg denarja pa bodo vsem prisotnim, tudi gledalcem naše televizije, ostali spomini na velikane, ki so se po ljubljanski travi zapodili zato, da bi s svojim imenom in nogami lahko vsaj nekoliko olajšali trpljenje sočloveka.