Verbič: Ni mi bilo lahko sedeti, v reprezentanco sem prihajal, da bom igral

Nadvse uspešne kvalifikacije za Euro 2024 je dočakal kot eden od nosilcev reprezentance. Začel je uvodni tekmi, a se ni proslavil. Ob zamenjavi proti San Marinu si je z Matjažem Kekom izmenjal nekaj ostrih besed, po čemer je izgubil status prvokategornika. 

"Ni mi bilo lahko sedeti na klopi. V reprezentanco sem prihajal, da bom igral," priznava Celjan, ki mu tudi v klubu ni šlo vse po načrtih. S Panathinaikosom je dolgo vodil v grškem prvenstvu, a jim je naslov v zaključku lanske sezone speljal mestni tekmec AEK. Kljub temu so si zeleni priigrali nastopanje v Ligi Evropa, za katero Verbič sploh ni bil prijavljen. 

Vse bolečine in padce pa je nato odtehtal tisti hladni novembrski večer v Stožicah, ko je Slovenija v tekmi za biti ali ne biti gostila Kazahstan. Še šestič v teh kvalifikacijah je vstopil s klopi in v 86. minuti s pravo mojstrovino poskrbel za končnih 2:1.

"Da sem dosegel tisti zadetek, niti ni tako pomembno. Tudi če bi bilo 1:1, bi se uvrstili," svojemu šestemu reprezentančnemu golu Verbič ne daje posebne teže. Imajo pa zato toliko večjo težo njegove besede, ker nazorno odražajo duh trenutne generacije. Do uspeha je prišla s kontinuiteto in veliko povezanostjo znotraj garderobe, kjer ima ekipni uspeh prednost pred individualnimi interesi. 

"Takšni uspehi se ne zgodijo z danes na jutri," še izpostavlja Verbič, s katerim smo se na atenskem letališču pogovarjali o odnosu s selektorjem, trenerski legendi na klopi Panathinaikosa ter tudi o misli na življenje po koncu profesionalne kariere.

V članski konkurenci ste dosegli prek 100 zadetkov. Ste si kdaj mislili, da bo vaš zadnji pred 30. rojstnim dnem tisti, ki bo dokončno potrdil preboj Slovenije na Euro?

Tega si nikoli nisem mislil. Na dan tekme mi je po glavi šlo sto različnih scenarijev. Ni mi bilo lahko. 

Verjetno tudi negativni?  

Tudi negativni. Bil je nek strah, ker smo vsi vedeli, kaj je na kocki in koliko časa smo čakali na to. Zavedali smo se, da smo na prelomni točki, ko lahko vse to spremenimo. Zelo ponosen sem na to, kar nam je uspelo. Da sem dosegel tisti zadetek, pa niti ni tako pomembno. Tudi če bi bilo 1:1, bi se uvrstili. Vesel pa sem, da sem pripomogel k uspehu te generacije.  

Kako se zdaj, mesec in pol kasneje, spominjate akcije za zadnji zadetek?

Kar nekajkrat sem pogledal ta gol. Res lepi spomini. Spomnim se, da me je Peki (Stojanović, op. a.) videl in mi podal žogo na stran. Takoj sem vedel, kaj bom naredil. Potem pa je vse avtomatizem, ko niti ne razmišljaš preveč. Žogo sem potegnil noter, udaril v dolgi kot in – hvala bogu – končala je v mreži.  

Stojanović je po tekmi pred novinarji zaradi vašega gola potočil tudi nekaj solz. Verjetno najlepši pokazatelj odlične kemije v reprezentanci ... 

S Šporarjem in Stojanovićem imamo že dlje časa odlično kemijo. Onadva sta bila od vseh reprezentantov najdlje z mano, tudi v neprijetnih situacijah. V teh kvalifikacijah pa je bila takšna kemija med vsemi, čeprav mogoče nismo vsi najboljši prijatelji. Vsaka reprezentanca mora imeti takšno kemijo, če želi nekaj doseči. 

Če pustimo kemijo ob strani, kaj ima ta reprezentanca, česar prejšnje niso imele?  

V prejšnjih kvalifikacijah smo imeli velikokrat zelo dobro ekipo, ko je recimo igral še Jojo (Iličić, op. a.). Odličen nogometaš, mojster, pa nam nekako ni uspelo. Takšni uspehi se ne zgodijo z danes na jutri. Že nekaj časa smo skupaj, tudi selektor je isti že pet let. Dolgo smo gradili nekaj takšnega in še vedno gradimo. V tej reprezentanci si zaupamo drug drugemu, s kapetanom na čelu. Vsi verjamemo vanj, on pa verjame v nas. Vemo, kako velik igralec je. Mislim, da je to najbolj pomembno. Zgradili smo zgodbo, ki jo lahko samo še nadgrajujemo.  

Katera je bila najboljša tekma Slovenije v minulem kvalifikacijskem ciklusu?

Najboljša? Dobro veste, katera mi je najbolj všeč (smeh, op. a.). Najboljša tekma pa s Finsko doma (3:0) ali pa z Dansko (1:1). Na obeh smo bili zares dobri. 

Pričakovanja so bila visoka že po ugodnem žrebu. Kje je bila prelomnica, ko ste začutili, da lahko tokrat res pridete do napredovanja?

Po zmagi v Kazahstanu smo vedeli, da je najtežje gostovanje za nami in da sedaj enostavno moramo iti čez te kvalifikacije. Tako smo tudi nadaljevali. Tudi tista malce slabša predstava proti San Marinu nekaj dni pozneje ni pustila posledic. 

Omenjeni tekmi ste začeli v prvi postavi, potem pa ste se proti San Marinu burno odzvali, ko vas je Kek poklical na klop. Kaj se je takrat dogajalo?  

Mislim, da se je takrat pri meni vse skupaj nabralo. Tudi zato, ker nam proti San Marinu ni šlo. Prvi polčas žoga ni želela v gol. Bil sem bolj nervozen kot običajno, zato sem bolj slišal vsako selektorjevo besedo s klopi. Vedno sva imela vihrav odnos, ampak s tem nikoli nisva imela težav. In tudi takrat jih ni bilo. Ne bi se smel odzvati, kot sem se. To se je žal zgodilo, ampak potem smo se vsi skupaj usedli in je šlo brez težav naprej.   

Nato ste morali sprejeti vlogo rezervista, s čimer na prvi pogled niste imeli večjih težav. Bi rekli, da ste s tem kot eden najizkušenejših postavili zgled za ostale, da je dobro ekipe vselej pred individualnimi interesi?

Ni mi bilo lahko sedeti na klopi. V reprezentanco sem prihajal, da bom začenjal, da bom igral, da bom ekipi čim bolj pomagal. Ampak splet okoliščin – selektorjeva odločitev, pa tudi moja minutaža v klubu – je napeljal na to, da sem pomagal s klopi. Sprejel sem novo vlogo, čeprav mi je bilo težko. Tudi drugi igralci iz velikih klubov so pred menoj že sedeli. Vsi skupaj smo dojeli, da moramo zaupati drug drugemu za skupni cilj.   

Uvrstitev na Euro bi si lahko zagotovili že na gostovanju na Danskem, ko ste bili povsem nemočni. Je bilo težko prenesti razočaranje na stadionu, ki ste ga imeli za svojega, in se osredotočiti na Kazahstan? 

Ni bilo težko. Po zmagi na Severnem Irskem smo vedeli, kaj potrebujemo za napredovanje. Vsekakor bi bilo lažje, če bi zmagali že na Danskem. Priložnost sem dobil že od prve minute, kar je bilo zame nekaj posebnega. Ne vem, ali smo pregoreli v želji ali nismo povsem zaupali vase, da jih lahko presenetimo, ali pa so bili oni v tistem trenutku toliko boljši. To moramo dobro analizirati do evropskega prvenstva. Kljub porazu smo se hitro pobrali. Po tekmi na Danskem smo takoj rekli, da ni še nič izgubljenega.  

Kako zahtevno je bilo po takšnem uspehu ohraniti fokus na klubske obveznosti? 

Z reprezentanti smo se pogovarjali, da bi si vsi želeli še malo ostati na zboru. A vsi smo profesionalci in že čez tri, štiri dni smo igrali tekme za svoje klube. Kot profesionalec moraš hitro preklopiti, časa za slavje ni bilo veliko. A tako pač je v nogometu.  

Kako bi leto 2023 ocenili s klubskega vidika? V prejšnji sezoni ste se do konca borili za naslov, tudi v letošnji je še vse odprto. Vmes ste klub po sedmih letih vrnili na evropska tekmovanja. 

Vedno sem bil v klubih, ki se borijo za naslove. Če potegnem črto pod celotno leto, sem lahko zadovoljen. Borimo se za vrh lestvice in že lani smo se. Seveda z malce negativnim pridihom, ker sem na začetku sezone staknil poškodbo in posledično tudi minutaža ni bila velika. 

Kaj pa z individualnega vidika?  

Imam še veliko rezerv. Želim si predvsem več igrati. Tudi statistika bi lahko bila boljša, ampak to je seveda povezano tudi z igralnim časom.  

Kako ste se odzvali, ko vas v klubu niso uvrstili na seznam za evropska tekmovanja? 

Že lanska sezona je bila zame malce težja zaradi vseh stvari, ki so se dogajale, in ker na koncu nismo osvojili naslova. Sezono sem začel super, opravil sem dobre priprave. Potem je prišla poškodba na ligaški tekmi in čez tri, štiri dni nisem bil na spisku za Evropo. To me je prizadelo. Pogovarjal sem se s trenerjem in športnim direktorjem, zakaj in kako. A teh odločitev pač ne moreš spreminjati, zato sem skušal to čim prej sprejeti. Vedel sem, da bom dobil priložnost v domačem prvenstvu.  

Pred kratkim je precej nepričakovano prišlo do menjave trenerja. Ivana Jovanovića je nadomestil Fatih Terim. Ste to pričakovali ali vas je novica presenetila? 

Ne, nisem pričakoval. V klubu so se na hitro odločili, da bodo zamenjali trenerja in pripeljali Fatiha Terima. Mi, igralci, smo to sprejeli in z novim trenerjem že opravili nekaj treningov.

Kakšni so prvi vtisi novega sodelovanja, kaj je največja sprememba v primerjavi z njegovim predhodnikom? 

Prvi vtisi so super. To je velik trener z bogato kariero. Vemo, kaj pomeni v Turčiji in Evropi. Vesel sem, da me trenira eden največjih trenerjev v Evropi. Nekaj sprememb je. Se še navajamo in upam, da se bomo dobro ujeli.

Veliko se je govorilo o težavah v vašem zasebnem življenju, ki so verjetno vplivale tudi na predstave na igrišču. Bi rekli, da so te težave že za vami? 

Hočeš nočeš, te zadeve gotovo vplivajo nate, čeprav ko stopim na igrišče, pozabim na vse težave. Ko daš nekaj takšnega skozi, vidiš, kdo ti je najbolj pomemben in na koga se lahko zaneseš. Zagotovo te to s psihološkega vidika naredi močnejšega. Če potegnem črto, sem dal marsikaj skozi, ampak hvala bogu je to za mano.  

Po tekmi s Kazahstanom so grški novinarji izpostavljali, da bi lahko gol vplival na vašo samozavest, posledično tudi na vaše predstave v dresu Panathinaikosa. Se vam zdi, da se je to tudi zgodilo?

Da bi se zaradi tega gola spremenil, to ne. Še vedno sem isti nogometaš. Vsekakor pa tako pomembni goli pomagajo vsakemu igralcu za samozavest. Ampak to me ne bo spremenilo. Na vsakem treningu in tekmi moraš znova dokazati, kdo si in kaj zmoreš, da to opazijo trenerji. Iskreno, en zadetek bo težko kar koli spremenil. Važna je pot, ki jo prehodiš.  

Aktivni ste tudi v poslovnih vodah, ukvarjate se s prodajo nepremičnin. Se vam zdi, da se pomembnost ravnanja z denarjem v svetu nogometa premalo poudarja? 

Vsekakor. Mislim, da bi bilo za mlajše nogometaše zelo pomembno, da pogledajo drugo plat našega življenja. Ne samo na glamur in slavo. Da si nekaj tudi sam ustvariš, kajti kariera se pri 35, 36 letih konča, ti pa imaš še praktično celo življenje pred seboj. Zato zelo spoštujem nogometaše, ki razmišljajo o prihodnosti. Zato sem tudi sam s tem začel precej hitro.  

Se vam je že kdaj zgodilo, da se je na vas obrnil kdo od mlajših soigralcev in vas vprašal za nasvet?  

O tem se veliko pogovarjamo. Sploh v reprezentanci, pa tudi v klubu. Mislim, da so nove generacije o tem bolj informirane, izobražene. Glede tega gremo v boljšo smer. Vsekakor pa se to še vedno premalo poudarja. Vi, novinarji, določate, o čem se bo pisalo in govorilo. Mislim, da bi bila za bralce zanimiva tudi ta plat življenja.  

Kaj pa cilji in želje za 2024? 

Da se kot država čim bolje pokažemo na evropskem prvenstvu. Da se dokažemo in nadgradimo to, kar smo delali do zdaj. Glede kluba pa je cilj osvojiti prvenstvo v Grčiji. To je velika želja že dlje časa. Naslov je eno in edino, kar zanima ljudi v Panathinaikosovem delu Aten. Pa seveda čim manj poškodb in bo vse v redu.