Fenomen dresov, ki so Benetke postavili na nogometni zemljevid

"Nikjer jih ni. Niti tukaj niti na internetu. Vsak dan pride okoli 300 ljudi, ki me vpraša isto, kot ste me vi," se je v uradni trgovini italijanskega prvoligaša iz Benetk hudil prodajalec, ko smo ga pred tekmo Venezie in Rome vprašali, kje je mogoče kupiti drese domačega kluba. 

Dresi beneškega kluba so med zbiratelji vroča roba že dalj časa zaradi nevsakdanje barvne kombinacije (črna, zelena in oranžna), unikatnega dizajna, oblikovanega samo za Venezio, in podrobnosti, ki klub povezujejo s simboli mesta. Obenem je Venezia edina v Serie A, ki na svojih dresih nima sponzorja. 

Ko je klub leta 2015 zadnjič propadel in na novo začel v četrti italijanski ligi, ga je pod svoje okrilje vzela skupina ameriških poslovnežev, za opremljevalca pa je bil izbran Nike. Pred letošnjo sezono je prišlo do presenetljivega razhoda z ameriškim športnim gigantom, odgovornost za ene najbolj pričakovanih dresov pa je prevzela domača Kappa ...

... In že takoj navdušila navijače. "Avgusta smo v enem tednu razprodali vse. Na spletni strani kluba so pošli še isti dan, v osmih urah," se je navijaške evforije po predstavitvi domačega dresa za sezono 2021/2022 spominjal naš sogovornik. Podobno zanimanje sta požela tudi gostujoča in tretja dresa. V živo jih ni mogoče dobiti, po internetu pa so na voljo le v določenih konfekcijskih številkah. 

Kot je še povedal, vse od konca avgusta čaka na novo pošiljko dresov, a imajo pri Kappi – bojda zaradi koronavirusa – težave z dobavljanjem. Šlo naj bi celo tako daleč, da so v klubu nogometašem nekaj časa prepovedali zamenjavo dresov z nasprotniki po tekmah. Ko na internet pridejo nove zaloge, jih v nekaj urah ni več. V trgovinah, čeprav gre za uradne prodajalne kluba na najbolj turističnih lokacijah v mestu (ena je ob mostu Rialto, druga pa ob Trgu svetega Marka), se morajo zanje obrisati pod nosom. 

V času našega obiska je bilo kar nekaj takšnih, ki so trgovino razočarano zapuščali praznih rok. Spet drugi so se zadovoljili z drugimi artikli, a so tudi ti precej omejeni. Na voljo je le nekaj trening majic, dresov otroških velikosti, kap in rokavic. Navijaški šali so razprodani. 

Star, majhen, a še kako poseben 
Da je Venezia FC na zemljevidu marsikaterega tujega nogometnega navijača, ni zasluga zgolj impresivnih dresov, ampak tudi unikatnega stadiona Pier Luigi Penzo, poimenovanega po pilotu iz prve svetovne vojne. Zgrajen leta 1913 je drugi najstarejši pri naših zahodnih sosedih, s kapaciteto slabih deset tisoč sedežev pa tudi z naskokom najmanjši v Serie A.

Nahaja se tik ob vzhodni obali glavnega beneškega otoka. Do tja je mogoče priti zgolj peš ali s čolnom, tako da je že pot na tekmo prav posebna izkušnja. Mi smo se po prihodu na železniško postajo Santa Lucia odločili za bolj zeleno varianto, ki vzame približno eno uro. 

Eden od domačih navijačev, ki se je iz Mestreja (celinskega dela Benetk) pripeljal z vlakom, pot pa nato nadaljeval peš, je povedal, da lahko do stadiona, zavoljo prepletenih beneških uličic, vsakič prideš po drugi poti, ki pa bo vedno trajala približno enako. Če ste v Benetkah prvič, se vam zagotovo bolj splača iti peš, ker boste na poti videli tudi ostale zanimivosti, nam je še svetoval eden od okoli štiri tisočih s sezonsko vstopnico.

Na poti do stadiona, kakšnih 20 minut hoje od končnega cilja, je tudi turistično obljudeni Trg svetega Marka. Na prvi pogled se zdi kot idealno zbirališče navijačev pred tekmo, a je zaradi naraščajoče morskega gladine vse pogosteje poplavljen. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldan (srečanje se je začelo ob 12.30), zaradi česar tam skoraj ni bilo navijačev. 

Pridih Benetk se ob prihodu na stadion ne izgubi, kot bi verjetno se, če bi šlo za enega od modernih objektov. Zahodno tribuno obdaja morje, vzhodno pa eden od številnih kanalov, po katerih poteka promet. Vzhodna tribuna je edina, ki ni montažna, tako da stadion nekoliko spominja tudi na koprsko Bonifiko. 

Mi smo si drugo zmago domačih v tej sezoni ogledali na južni tribuni, tako imenovani Curvi Sud, kjer domujejo najglasnejši navijači kluba. Ker tribune med seboj niso povezane in – razen vzhodne, kjer so VIP sedeži in prostori za medije – pokrite, se je sicer glasno navijanje kar nekoliko porazgubilo. 

Pa vendar ima stadion svoj čar. Ker je prostorsko zelo omejen, kar je razlog, da ga kljub željam vodstva kluba niso uspeli razširiti, na njem ni prostora za atletsko stezo, zato je pogled na travnato zelenico odličen. Poleg tega so le redki stadioni – tu velja omeniti legendarno reško Kantrido – kjer lahko istočasno spremljate nogomet in uživate v pogledu na morje. Pier Luigi Penzo je eden takšnih. Za prijetno kuliso pa poskrbijo tudi stranišča in prostori, kjer prodajajo jedačo in pijačo, ki so odeti v značilno, a nevsakdanjo oranžno-zeleno barvno kombinacijo.

Slovenski pridih dajeta reprezentant in nekdanji član Gorice
Za konec še nekaj o povezavah Venezie in Slovenije. Če si za izhodišče vzamemo Ljubljano, je od klubov, ki nastopajo v najboljših petih prvenstvih stare celine, slovenskim navijačem bližje je videmski Udinese. Pot iz naše prestolnice do Benetk vam bo vzela dobri dve uri vožnje z avtom. 

Član Venezie je v tej sezoni tudi naš reprezentant Domen Črnigoj, ki je doslej v Serie A zabeležil 11 nastopov, proti Romi je odigral prvi polčas, nedavno pa je s klubom podaljšal pogodbo do leta 2025. Črnigoj pa ni edini v kadru svojega kluba, ki je izkušnje v preteklosti nabiral pri nas.

Kapetan Marco Modolo je bil med letoma 2013 in 2015 sezono in pol iz Parme posojen v Gorico. Za vrtnice je skupno zbral 33 nastopov. Pol leta po odhodu iz Nove Gorice je pristal prav v Benetkah, kjer se je takrat še igrala Serie D. Šest let in tri napredovanja kasneje je Modolo živa legenda kluba, za katerega je zaigral v štirih različnih nivojih italijanskega nogometa. Debi med elito je dočakal prav proti Romi. Ko je vstopil v 70. minuti, so navijači vstali, s tribun pa je zadonelo "c'è solo un capitano" ali v prevodu "samo en je kapetan". 

Lep prizor, eden številnih, zaradi katerih so Benetke med nogometnimi privrženci vse bolj priljubljene.