In vse tiho je bilo. Lionel Messi je končno dobil to, kar si zasluži, pokal v roke, krono na glavo in tradicionalno arabsko ogrinjalo (bišt) prek svojega svetega argentinskega dresa z zgodovinsko številko 10 na hrbtu. Pokal v rokah največjega vseh časov in komaj vidne sinje modre črte na beli podlagi. To je slika, ki bo za vse večne čase počivala v nekem skritem kotičku strica Googla. Smrti delavcev med prvenstvom? To je del življenja. 220 milijard evrov za prvo svetovno prvenstvo v arabskem svetu? Pljunek v morje. Messi v bištu? Neprecenljivo. Cilj je torej bil dosežen.
Val kritik je tik pred prvenstvom v Katarju deloval kot neustavljiv cunami, ki bo ogrozil ves trud in trdo delo priseljencev na manj kot minimalnih plačah, a mesec dni pozneje lahko ti spijo mirno. Glasne in nezadovoljne delavce so pred prvenstvom poslali domov ter se jim zahvalili za njihov trud. Prišli so novi, bolj hvaležni za to, ker varujejo prizorišča, zgrajena tudi na telesih tistih, ki niso več med nami. Prenatrpane in zanemarjene prostore, kjer so delavci spali in živeli, so med prvenstvom skrbno čuvali lokalni policisti, ki so zgolj želeli zagotoviti mirne življenjske pogoje delovnim ljudem, daleč od zvedavih pogledov in vprašanj zahodnih medijev.
Ugotovili smo tudi, da so navijači lahko na polnih stadionih glasni tudi, če niso pijani. Čisto po naključju je to prvo svetovno prvenstvo v nogometu, ki je minilo brez aretacije angleškega državljana. Za prepoved prodaje alkohola na stadionih so se organizatorji turnirja odločili tik pred prvenstvom, ko so začutili, da tisti cunami vendarle ne bo uničil vsega pred seboj. FIFA je prvič v svoji zgodovini popustila pred silo, ki je močnejša od nje. Počasi so trezni zahodnjaški predstavniki medijev spoznavali taksiste, v družbi katerih so premagovali zanemarljive razdalje med stadioni. Čudežno niso bili vsi popolnoma nezadovoljni s pogoji za delo v Katarju, nekateri so se celo lahko zabavali na koncertu, ki je bil pripravljen posebej za njih, zahodni mediji so tja seveda bili vljudno vabljeni.
Isti mediji so poskušali stopiti v stik z lokalnimi predstavniki skupnosti LGBTQ+, ampak vedno znova jih je dočakal isti odgovor: "Z vami ne želimo govoriti." Enako bi bilo tudi, če bi predstavniki reprezentanc in njihovi kapetani zbrali dovolj poguma, da bi v državi, po kateri so se oni lahko svobodno sprehajali brez obsojanja, nosili toliko opevan mavrični trak. A vendarle ni večje kazni od rumenega kartona v skupinskem delu svetovnega prvenstva. Skupnost, ki so jo neuspešno poskušali podpreti, pa bo po odhodu cirkusa v popolni tišini, ki jo lahko povzroči zgolj vsesplošno preganjanje, nadaljevala boj za svoje preživetje.
Številni spori Katarja s Savdsko Arabijo in Bahrajnom so v skupni zavesti malega naroda, ki se je osamosvojil v začetku 70. let prejšnjega stoletja, povzročili vedno prisotno paranojo in strah pred izgubo tistega, kar so si leta 1971 priborili po desetletjih "zaščite" s strani britanskega imperija. Namen svetovnega prvenstva je bil v resnici zgolj en. Ogromen reklamni pano sredi nekdaj puščave je kričal "tu smo, pomembni smo in tu bomo tudi ostali. Pridite in se na lastne oči prepričajte, da tu ni tako hudo", in na koncu tudi ni bilo.
Mogoče je kakšen pogumen navijač ostal brez svoje mavrične zastave, ampak drugi so končno lahko na največjem odru ponosno razstavili svojo palestinsko zastavo, ki kar naenkrat na Fifinem dogodku ni bila več politično obarvana. Leta 2026 se bo v Kanadi, ZDA in Mehiki prav ta zastava v deželah, polnih demokracije, verjetno znova znašla na seznamu politično obarvanih simbolov, ki po navadi niso dobrodošli na vedno nevtralnih stadionih Fifinih dogodkov.
Zahod je odšel na Srednji vzhod in mogoče celo ugotovil, da vsiljevanje svojih vrednot in moralna vzvišenost nista najboljši orožji za sicer opravičeno borbo za osnovne človekove pravice, ki jih nekateri v globaliziranem svetu še vedno zanikajo na podlagi "kulture". Jasno je, da pretepanje, mučenje in zapiranje ljudi zgolj zaradi njihove spolne usmerjenosti, na katero sami niso mogli vplivati in je niso izbrali, ni kultura. Vsaj ne za žrtve te kulture, ki niso izbrale dela sveta, v katerem so bile rojene, svojih družin in svojih korenin. Ti ljudje morajo v popolni tišini in sramu paziti na vsako besedo, ki jo izjavijo v javnosti in večinoma tudi v prisotnosti lastnih staršev, saj je v nasprotnem primeru lahko njihovo življenje zelo hitro popolnoma razvrednoteno.
Je pa Zahod svoje vzhodne prijatelje uspešno naučil, kako stvari delujejo v zibelki civilizacije. Temu priča škandal v času SP v Evropskem parlamentu, na delovanje katerega je s svojim bogastvom na nezakonit način poskušal vplivati prav Katar. Njegova darila so nekateri člani omenjenega parlamenta sprejeli z odprtimi rokami.
Ne glede na vsa pritoževanja organizatorjev o nepoštenih kritikah Zahoda se za dejanji državnih oblasti do zanemarjenih skupin v tej mali deželi ne morejo skrivati za moralnim bištom, saj vsi jasno vidimo, kaj se dogaja za njim. So pa mediji poslali jasno sporočilo, da organizatorji velikih športnih dogodkov v prihodnje ne bodo več imuni do kritik o stanju človekovih pravic v državah gostiteljicah. Verjamem, da bodo isti mediji prav tako nepopustljivi tudi do organizatoric naslednjega mundiala ZDA, Kanade in Mehike.
Ameriški predsednik Joe Biden je sporočilo slišal jasno in glasno, saj je prav med svetovnim prvenstvom končno na državni ravni zavaroval pravice istospolnih parov do poroke. Enako mu žal še ni uspelo pri pravicah žensk do splava. Posledično ženske v zvezni državi Alabama, kjer živi približno pet milijonov ljudi, ne morejo legalno splaviti tudi v primeru incesta ali posilstva. Mehika je šele letos dokončno v določenih delih države legalizirala splav.
Edino pošteno bi bilo, da po novih standardih novinarstva v napovedih prvenstva, ki se začne čez štiri leta, novinarji izpostavijo tudi kršenje človekovih pravic v Severni in Srednji Ameriki. Svet ni popoln in na žalost verjetno nikoli ne bo. Pravilno je, da se ob vsakem velikem dogodku, ki ga spremlja skoraj cel svet, tudi če je ta "zgolj" športen, izpostavi vse nepravice v državi gostiteljici. Upam, da bodo vsi novinarji nova pravila sprejeli tako dostojanstveno, kot je Lionel Messi s pokalom v roki sprejel podarjen bišt.
KOMENTARJI (26)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.